Več pravičnosti je začetek vsega

»Najprej poberite tistim, ki so pokradli državo, šele potem se lotite reform!« Tako govorijo ljudje in imajo prav. Če ni pravičnosti, ljudje niso pripravljeni zategovati pasov. Kdorkoli bo želel resnično reformirati Slovenijo, se bo moral najprej lotiti nedotakljivih elit in kriminalnih združb. Če se za zapahi ne bodo znašli tisti, za katere se iz vesolja vidi, da so oropali Slovenijo, potem bo med državljani stalno prisoten občutek nepravičnosti, posledica katerega bo zavrnitev vsakršnih reform.

Ob nedavnih volitvah pri naših južnih sosedih je eden izmed televizijskih komentatorjev dejal: »Država potrebuje predsednika vlade, ki bo bister, pogumen in nor. Bister, ker potrebuje dobre rešitve. Pogumen, ker mora zagovarjati neprijetne rešitve. Nor, ker mora udejanjiti reforme, zaradi katerih bo zagotovo izgubil naslednje volitve, vendar bodo dolgoročno izjemno koristile državi.« Popolnoma se strinjam z njim. V slovenskem političnem prostoru na vseh volitvah dobre rezultate žal največkrat dosegajo tisti, ki sadijo rožice in obljubljajo raj na zemlji. Več kot očitno je, da Slovenija danes potrebuje politike, ki si bodo ljudem upali povedati tudi neprijetno plat slovenske zgodbe o uspehu in ki ne bodo obupali ob prvem govoru poklicnih sindikalistov ali prvi grožnji »večnih« koalicijskih partnerjev.

Dlje ko bomo odlašali z reformami, bolj bodo boleče in neprijetne. Zagotovo pa je nujno, da država najprej začne pri sebi. Če bo vzpostavila enaka pravila za vse, če bo najprej sama redno in hitro plačevala račune in če bo zasegla nezakonito pridobljeno premoženje, bodo tudi državljani začeli drugače gledati na državo. Zgodbe o državnih bankah, ki že ves čas od nastanka države obvladujejo in bistveno oblikujejo slovensko ekonomijo, so razkrile, da je glavni uničevalec Slovenije slabo upravljanje, ne pa kapitalizem, globalizacija ali neoliberalizem. V sedanjo situacijo nas je pripeljala dogovorna ekonomija, zato rešitev ne more biti še več dogovorne ekonomije, ampak prelom s takšnim načinom delovanja.

Sam še vedno verjamem, da smo Slovenci delovni in vztrajni ljudje. Številni naši rojaki po svetu so zaradi slovenskih značajskih lastnosti uspešni in prodorni podjetniki. Žal pa sta gradualistična ekonomska politika in t. i. nacionalni interes v zadnjih petindvajsetih letih preprečevala nujne reforme, zato Slovenija gospodarske krize ni pričakala pripravljena, posledica tega pa je, da smo začeli izgubljati prednost celo pred nekdanjimi socialističnimi državami, pred katerimi smo imeli veliko prednost pred osamosvojitvijo. Verjamem, da smo Slovenci ob normalnih davčnih obremenitvah, z racionalno potrošnjo države in z boljšim upravljanjem tistega, kar imamo, spet sposobni dohiteti razvitejši svet.

Slovenci smo podjetni, dobro usposobljeni in predani. Slovenci imamo bistre ideje, vendar nas pesimizem prevečkrat ohromi. Zavedam se, da lahko reši Slovenijo zgolj okolje, v katerem se bodo dobro počutila mala in srednje velika podjetja. Krščanskodemokratska ekonomska politika ni takšna, da bi ukazovala, kaj naj ljudje počnejo v svojem življenju, naša ekonomska politika stremi k temu, da ustvari pogoje, v katerih bo lahko vsak državljan realiziral svoje ambicije, cilje in želje. Zdravila so znana, treba je le zaupati odgovornost za vodenje države tistim, ki bodo storili tisto, kar je po­trebno.