Naravne lepote Islandije

Islandija (6)

Menim, da gre večina turistov ali popotnikov na Islandijo zaradi narave. Dežela je redko poseljena, neokrnjena in zelo posebna. Drugačna je v »fundamentu«. Magmatske in metamorfne kamnine so tisti razlog, da voda teče od vsepovsod. Kamorkoli pogledaš, so voda, slap, sneg, morje, mokrišče. Voda je veliko bogastvo, saj je dežela v celoti energetsko samooskrbna z obnovljivimi viri energije – z vodo in geotermalno energijo. Manjši slapovi so praktično povsod, kjer so gore in sneg. Večji slapovi, kot Godaffos (slap bogov), Dettifoss (najbolj vodnat slap v Evropi), Gulfoss ali Skogarfos so res veliki, vodnati, čarobni. Noben slap v Sloveniji ni podoben tem padajočim vodam. Potem ognjeniki – tisti, ki ne bruhajo več, so kot neme priče preteklosti. Hoja po lavi je, kot bi hodil po oglju: krhko, lomljivo, kamnina je porozna in lahka. Ognjeniki so lahko zapolnjeni z vodo, tako nastanejo posebna jezera. Myvatn je tako območje, kjer pravijo, da so se bogovi kar malo poigrali s silami narave. Ledeniki so zopet svoja zgodba, največji Vatnajökull sega prav do morja. Prav to je fascinantno. V Alpah se moraš do ledenika povzpeti na nekaj tisoč metrov, tukaj ga gledaš z morske gladine. V ledeniški laguni Jokulsaron plavajo male ledene gore. Po tej laguni se lahko pelješ s posebno ladjo, ki ima kolesa, in se nekaj časa voziš po zemlji, potem zavije v laguno in pluješ. V magmi obstajajo celo jame. Če se povzpneš malo više, trava preide v alpsko cvetje. Prepoznala sem kar nekaj cvetlic – materino dušico, alpsko veleso, hribsko reso, srčno moč, lupinusi so tako povsod in povsod raste tudi rabarbara in seveda islandski lišaj. Ko sva se vozila po severu, od Husavika preko Myvatna do največjih slapov, gejzirjev in fumarol, se je dan že nagibal sedmi uri in sama sebi pravim, ne morem več »konzumirati« toliko različnih stvari v enem dnevu. Kot zdravniku ni treba preboleti vseh bolezni, da bi jih znal pozdraviti, tudi geografu ni potreben ogled celega sveta, da bi znal razložiti, kako je nastal. Ko pa nekaj vidiš, je spoznanje in razlaga drugačna. Imela sva srečo in opazovala polnočno sonce. Na 66,3° severne geografske širine, v vasi Kopasker in še malo naprej sva 19. junija občudovala sonce, ki ni padlo v morje. Ob polnoči je bilo tako svetlo, da si lahko bral.