Na Ribniško in Kočevsko

Topel sončen dan je še polepšal naše potepanje po Ribnici, Kočevski Reki in Kočevju, po krajih z burno preteklostjo. Izvedeli smo ogromno zanimivega in srečali rojakinjo iz Loma pod Storžičem.

Jože Milčinovič, ki je bil več kot deset let župnik na Jesenicah, sedaj pa že dvajset let vodi Župnijo Kočevska Reka in je v letošnjem velikonočnem pogovoru za Gorenjski glas tako doživeto pripovedoval o kočevski pokrajini in njenih ljudeh, je glavni »krivec« za četrtkov izlet Gorenjskega glasa v te kraje. Naša prva postaja je bila Ribnica, središče krošnjarstva in domače obrti, skratka suhe robe. V Rokodelskem centru, ki je urejen v nekdanji grajski pristavi nasproti spominskega parka znanih Ribničanov, so Barbara Koblar, Tina Zajc-Zver, Jože Belaj in Dušanka Češarek pripovedovali o mojstrih izdelovanja lesenega kmečkega orodja, ret in rešet, žlic in zobotrebcev ter lončenih izdelkov. Ribničanom je celo dunajska oblast dovolila, da so smeli krošnjariti po deželi in prodajati svoje izdelke.

Skozi kočevske gozdove, ki so se v zadnjih petdesetih letih hudo zajedli v obdelovalno zemljo in dali zavetje vedno bolj nadležni divjadi, zlasti medvedom in volkovom, smo se mimo Grčaric in Gotenice peljali do Kočevske Reke. To so kraji, ki jih je v petdesetih letih preteklega stoletja tedanja slovenska oblast zaprla in jih prikrajšala za gmotni in duhovni razvoj.

V cerkvi Janeza Krstnika, v kombinirani leseni in kamniti mojstrovini arhitekta Janeza Gomboca in kiparja Staneta Jarma, ki je bila posvečena junija leta 1999, nam je župnik Jože predstavil zgodovino Kočevskega, njenih prebivalcev, tako redkih domačinov kot priseljencev iz Koroške, Nemčije in Tirolske v sredini 14. stoletja. To so bili Kočevski Nemci, ki so v težkih razmerah živeli v 177 vaseh. Po razpadu habsburške monarhije so se zanje začeli težki časi. Še posebno po letu 1941, ko jih je Hitler skupaj nekaj več kot 11 tisoč pregnal v Posavje na domove trideset tisoč Slovencev, ki so bili izgnani v nemška taborišča, Italijani pa so njihove domove na Kočevskem požgali. Na Kočevskem so ostali le redki. Nova slovenska oblast tudi do Cerkve ni bila prizanesljiva. Od 128 cerkva so jih 95 porušili. Zadnjo leta 1956. Nekatere so bile zgrajene na novo.

Po kosilu ob Kočevskem jezeru, ki je nastalo po zalitju dnevnega kopa tamkajšnjega rudnika, smo si ogledali še veliko v nemškem slogu zgrajeno župnijsko cerkev v Kočevju, postavljeno ob reki Rinži, in Šeškov dom, kjer je bil med drugo svetovno vojno Zbor odposlancev slovenskega naroda, sedaj pa je v njem muzej. Po njem nas je vodila Mojca Slapar, rojakinja iz Loma pod Storžičem. Kako majhen je svet!