Pred znamenitim Hangarjem 7 v jutranjih urah, ko je še snežilo; kasneje pa nam je vreme prizaneslo.

Mozartovo mesto

Izlet z Gorenjskim glasom: zimski Salzburg in Hangar 7 (2)

V Salzburg smo se tokrat odpravili v družbi Janeza Pretnarja, Radovljičana, in mesto spoznali »po dolgem in počez«. Že na poti do Hangarja 7 smo izvedeli kar nekaj o mestu, ki je četrto po velikosti v Avstriji in prestolnica avstrijske zvezne dežele Salzburg. Turistični vodnik Janez Pretnar ga je tudi primerjal z Ljubljano, sem pa pred časom iz ust Avstrijke, ki je tu živela in se kasneje omožila v Slovenijo, izvedela kar nekaj zanimivosti o njem, tako da bi lahko rekla, da so si meščani obeh mest res malce podobni, Salzburg pa naj bi bil mesto, kjer ni ravno veliko sončnih dni.

Red Bullov Hangar 7 je nekaj posebnega. Stoji blizu salzburškega letališča in ni podoben običajnemu hangarju, o čemer priča že njegova arhitekturna zasnova, kjer prevladujeta steklo in jeklo. Za javnost so ga odprli avgusta 2003, do danes pa se je v njem nabralo že toliko eksponatov, da razstavo menjajo včasih tudi štirikrat dnevno. Vidimo pa vse od zgodovinskih letal, helikopterjev, formul, drugih dirkalnih avtomobilov in celo posebnih eksponatov, ki so očem še zlasti zanimivi. Hangar 7 je znan tudi po prestižni restavraciji Ikarus in simpatičnem Carpe Diem Lounge-Cafeju.

Mesto Salzburg nas je tokrat pričakalo ovito v meglo, z bolj kislim vremenom, a sta adventni čas in množica turistov poskrbela, da nas to ni motilo. Čez most zaljubljencev Makartsteg smo se sprehodili v stari del mesta, videli Mozartovo hišo, njegov spomenik, si ogledali samostansko cerkev sv. Petra, znamenito pokopališče, samostanske katakombe in se pogovarjali tudi o znamenitem muzikalu Moje pesmi, moje sanje, družini von Trapp in nastajanju filma.

Ker smo imeli med ogledi tudi nekaj prostega časa, smo hitro ugotovili, da Avstrijci znamenite Mozartove kroglice delijo na originalne in neoriginalne. Druge naj bi bile rdeče, ki jih večinoma poznamo, originalne pa Fürstove, zavite v svetleč papir modre in srebrne barve. Recept naj bi datiral v leto 1890, bil prav poseben, dejstvo pa je, da ljudje ocenjujejo največ po okusu, tako da tudi tokrat ni bilo nič drugače: našim potnikom so bile všeč oboje, cenovno pa odločitev ni bila težka, saj so bile »neoriginalne« cenejše. (Konec)