V slovo županu Kransterdama

Na novega leta dan se je poslovil Slavko Manfreda, naš človek aktivne alternative, večni župan Kransterdama. V kranjskem Trainu je v njegov spomin potekal koncertni večer, na katerem ni manjkal nihče, niti bend Demolition Group.

Vest, da Slavka ni več med nami, je prišla tiho v popolnem sozvočju s ponovoletno depresijo in nas pretresla kot jutro po neprespani noči. Zarezala je globoko v srce vsakogar, ki se mu je s Slavcem kdaj na tak ali drugačen način križala življenjska pot – lahko sploh kdo v Kranju trdi, da ga ni poznal. Praznine, ki je ostala za Slavcem, v večno transendenco potopljenim fantomom svobode, dejansko ne more nadomestiti nihče – njegova karizmatičnost je bila preveč originalna.

Slavc, upravičeno samooklicani večni župan Kransterdama – pravzaprav edini, ki si ta naziv tudi zasluži – je s svojo nenadkriljivo karizmo in neposrednostjo brez dlake na jeziku zadal neizbrisen pečat kranjski alternativni glasbeno-družabni sceni, od časov vzpostavljanja glasbenega podzemlja v bivšem Delavcu v sedemdesetih do dandanašnjih udarnih koncertov na Trainu. Kolovodja kranjskega undergrounda, ki je znal realizirati življenje na tisoč načinov, o katerih mnogi le sanjajo, je bil vedno prvi v vrsti, najsi je šlo za koncertne dogodke legendarnih zasedb – Deep Purpli so ga že v rani mladosti potegnili na svoj tir – ali pa najbolj pozabljenih obskurnih bendov, brezkompromisno skvotiranje opuščenih stavb, pripovedovanje zgodb, ob katerih nam je marsikdaj zaledenela kri v žilah, kitarske solaže v pomladnem popoldnevu Prešernovega gaja, dolge, naporne pivske noči v še zadnjih odprtih kranjskih lokalih, pogled, projiciran skozi opojno substanco drog in zamejen s sencami zaporniških rešetk, upiranja gravitaciji s poleti v neskončno modrino neba, vedno obogatenimi z domačimi opojnimi zelišči ali pa raziskovalni potopi v najglobljo jamsko temo – Slavc je veljal za prototip in vzor tudi med speleologi.

Zaradi vsega tega je največ, kar lahko naredimo, da vztrajamo pri vrednotah alternativne scene, ki jim je bil zavezan tudi Slavc, vrednotah in dejanjih, ki jih ustvarja avtentični ritem glasbe, ki zmore potegniti v vrtinec polnokrvnega življenja. Tudi sobotni večer na Trainu – s koncerti zasedb Demolition Group, Raggalution, The Star Time Playboys ter plesnimi ritmi Zwooka – je izzvenel v njegovem duhu, v duhu glasbe, ki nas povezuje. Noč spominov na Slavca je obogatil tudi kolaž kratkih filmov o njem – ter seveda anekdote o raznovrstnih avanturah njegovih razburljivih dni ter še daljših noči, s katerimi je prežet vsak, ki je Slavca poznal. Prav zato si nočemo in ne moremo priznati, da Slavca ni več – na neki način bo njegov gromek smeh, ki je v sebi združeval upor in ljubezen, vedno tu.