Ne moremo ubežati

Pretekli teden sem se udeležil bralnega krožka v Mestni knjižnici Kranj. Pogovarjali smo se o knjigi, ki jo prebirajo letošnji slovenski maturanti. Literarno je knjiga zahtevna, vsebinsko za mladi rod še bolj. Govori o posledicah holokavsta, ki jih ima druga generacija. Starejše bralke so na koncu povedale, da preberejo veliko knjig. Presenetljivo pa knjige, ki opisujejo obe svetovni vojni, zasedajo vidno in pomembno mesto. Prisotna maturantka pove, da so zgodovinske knjige, ki navajalo le dejstva, precej dolgočasne, medtem ko je knjiga Ubežni delci z opisom doživljanja žrtev holokavsta mnogo bolj zanimiva. Knjiga nas posrka vase in skoraj prisili v podoživljanje trpljenja otrok, katerih starši so bili ali v taborišču in preživeli ali so umrli v taborišču. Spet druga gospa pove, da je njen oče, letnik 1931, videl ali samo poslušal grozne dogodke med vojno. Danes noče nič govoriti o svojem otroštvu in o drugi svetovni vojni. Gospa pa pravi, da jo vedno bolj in bolj privlačijo vojne teme, predvsem trpljenje teh ljudi. To nehote in vedno bolj podoživlja. Tega ne razume, ne more se pa upreti notranjim vzgibom. Kot bi bila ona udeleženka raznih grozot, strahov za preživetje, mučenj, žalosti zaradi izgube bližnjih.

Zakaj so knjige in vsebine o drugi svetovni vojni še vedno zanimive? Najprej verjetno zato, ker opisujejo doživljanje ljudi. Ta so sicer različna pri vsakem človeku, vsi pa vedno nekaj doživljamo, saj so čustva avtomatski procesi v nas. Zato so čustveno obarvane vsebine vedno privlačne, ker na neki način opisujejo nas same v vsakem trenutku. Na popolnoma drugačen način nas prevzamejo ljubezenske pesmi in ljubezenski romani – očarajo nas z veseljem ali trpljenjem. Vojni filmi, knjige, pripovedi, drame opisujejo strahotno trpljenje, kjer je največ najglobljih strahov in neopisljive žalosti. Ta nora čustvena stanja, ki se ustvarijo, se zapišejo v telesa trpečih ljudi. Tako kot se energija ne more izgubiti in se le predrugači, tako tudi nastali čustveni baloni v ljudeh preprosto ne izginejo. Živijo v njih naprej. Do njihove smrti – in naprej. To je presenetljivo, morda grozno, da celo preko njihove smrti živijo njihovi strahovi in groze naprej. Naselijo se v njihove otroke. Govorimo o medgeneracijskem prenosu čustvenih vsebin. Zato včasih otroci staršev, ki so med vojnami doživljali veliko trpljenja, pogosto pripovedujejo, da vojne zgodbe sprejemajo, doživljajo, čutijo, kot da bi se njim dogajale. Dejansko se jim, saj so od staršev nehote dobili njihova doživljanja strašnih razmer. Morda ne morejo spati, ker so njihovega očeta ponoči zbudili in odpeljali, morda težko zaspijo, ker je mama zvečer stalno trepetala, kdo bo potrkal na vrata … Ljudje drug drugemu ne dajemo tega zavestno in hote. Najbolj natančen prenos omogoča molk.