Obiskovalec Toronta tudi z letala lahko opazi eno od najbolj markantnih znamenitosti mestnega središča – na stotine stolpnic in nebotičnikov.

Kanada: Toronto

Po Severni Ameriki po gorenjsko (1)

Že od otroštva vem, da Slovenija ni edina država na svetu in da tudi drugje po svetu lahko ljudje živijo dobro ter srečno življenje. Te misli mi ni v glavo vcepila kakšna napredna vzgojiteljica, temveč moji domači, ki sicer niso popotniki, temveč so mi velikokrat pripovedovali o sorodnikih, ki živijo v daljni Kanadi.

Kanado sem obiskal lansko poletje, ko sem z letališča v Benetkah odletel čez Atlantik v Toronto in mesec dni preživel v Severni Ameriki, obiskal sorodnike ter raziskal tudi del Kanade in ZDA.

Že ob pristanku na letališču v Torontu, ki je hkrati tudi največje letališče v Kanadi, me je šokirala njegova velikost, ki je v vseh pogledih nepredstavljivo večja od dimenzij letališča na Brniku: s štirimi stezami, dvema potniškima terminaloma ter s 44 milijoni potnikov na leto približno 25-krat presega letališče na Brniku. Razumljivo, navsezadnje letališče leži ob Torontu, kjer v metropolitanskem območju živi skoraj štirikrat več ljudi kot v Sloveniji.

Na letališču me s širokim nasmehom in slovenskim pozdravom pričaka sorodnik Peter, sin slovenskih izseljencev. Njegov oče se je pred več kot petdesetimi leti iz rodnih Vogelj preselil v Kanado. Njegova sinova Peter in Vili sta rojena v Torontu in govorita tudi slovensko. V Torontu živi velika slovenska izseljenska skupnost, ki ohranja slovensko besedo in kulturo. Ampak je kljub temu Kanada v marsičem povsem drugačna od Slovenije, to se vidi že po 16-pasovnih avtocestah in večjih ter bolj »naftno požrešnih« avtomobilih. Z letališča prispeva v sosesko Toronta, kjer imajo sorodniki svoje hiše. Te so bile naslednje veliko presenečenje.

(Nadaljevanje prihodnjič)