Miha Maleš, slikajoči pesnik

»Moj oče Miha Maleš je leta 1933 od ljubljanske občine dobil v najem atelje na podstrešju hiše Pod turnom 5 v Tivoliju. To so bili nekoč konjski hlevi, ki so pripadali Tivolskemu gradu. Ta atelje je že pred očetom uporabljal kipar France Gorše, s katerim sta bila prijatelja še iz študentskih let. Na desni polovici podstrešja si je uredil stanovanje, ki je bilo za tiste čase kar primerno za manjšo družino. Maja 1938 se je namreč poročil, avgusta 1941 pa sem se rodila jaz. Poleg ateljeja, ki je kot največji in najlepše osvetljen prostor služil tudi za obiske, so bile še kuhinja, otroška soba in starševska spalnica, poleg predsobe je bila še luknja za premog in poleg ateljeja prostorček za potrebne pripomočke za slikanje in tiskanje enostavnejše grafike (več stojal, okvirjev in platen, papir, preša za monotipije, barve, topila itd.). Kopalnice ni bilo, edina pipa z mrzlo vodo je bila v kuhinji. Tako smo se umivali v lavorju, vodo pa smo segreli na štedilniku v kuhinji. Stranišče je bilo v pritličju za tri stanovanja skupaj (v pritličju sta stanovali še dve družini z otroki). Moja mama je hodila v službo v center mesta, in šele ko smo se leta 1957 preselili v moderno stanovanje v Vošnjakovo ulico, sem doumela, kakšno breme je bilo zanjo do takrat vzdrževanje gospodinjstva in osnovne higiene. Oče je delal doma in bil pri delu zelo redoljuben. Prišel je po zajtrku ob pol osmih, oblekel si je belo platneno haljo in vse dopoldne delal v ateljeju. Rad je imel mir, zato smo ga redko motili in hodili v atelje. Spominjam se, da je že kmalu prevzel skrb za kuhanje in nabavo sveže hrane. Zjutraj je navadno delal tri do štiri ure, nato me je večkrat vzel s seboj na trg, kjer je kupoval solato, korenček in gobe. Z branjevkami se je rad pošalil: 'Pa najslabše mi dajte ...' Seveda se je potem vsaka potrudila in izbrala najboljše. Domov grede sva običajno zavila v kavarno, kjer se je dobival s svojimi znanci in kolegi, pil turško kavo in na svoj šaljivi način komentiral aktualne dogodke. Bila sem premajhna, da bi razumela pomen njegovih sestankov. Tudi njegovi znanci, ki so bili vsi starejši, resni ljudje, me niso zanimali. Ko sva se vrnila domov, je skuhal kosilo, da je bilo gotovo, ko se je mama vrnila iz službe. Popoldne je običajno delal v ateljeju do večera …« (Str. 249)

Tako je umetnikova hči Travica Maleš opisala običajni dan njihove družine. Na začetku knjige slikar sam opiše svoje zgodnje otroštvo na Jeranovem pri Kamniku, ki pa je bilo sila neprijazno …