V hribih se zaveš svoje majhnosti
Miran Rems, zdravnik kirurg in gorski reševalec, in Tomaž Rotar, zobozdravnik, ki je lani maja osvojil vrh Mount Everesta, sta se prejšnji torek v radovljiški knjižnici z igralko Manco Ogorevc pogovarjala o minljivosti, življenjskih vrednotah in premagovanju strahu, še zlasti pred smrtjo.
»Na situacijo, ko je svojcem treba povedati, da je nekdo od njihovih najbližjih umrl, se nikoli ne moreš povsem pripraviti,« pravi Miran Rems, kirurg in dolgoletni aktivni gorski reševalec. »Pa vendar so takšni trenutki tudi neke vrste privilegij, da si tudi sam, osebno, prisiljen razmišljati o smrti. O tem, kako bi se sam odzval v enakih okoliščinah. Jasnega odgovora seveda ni ...« Miran Rems, zdravnik kirurg in gorski reševalec, in Tomaž Rotar, zobozdravnik, ki je lani maja osvojil vrh Mount Everesta, sta se prejšnji torek v radovljiški knjižnici z igralko Manco Ogorevc pogovarjala o minljivosti, življenjskih vrednotah in premagovanju strahu, še zlasti pred smrtjo.
»Smrti je strah tistih, ki jih je strah življenja,« je z besedami Marka Twaina svoj odnos do smrti in minljivosti povzel Rotar in na vprašanje, koliko ga je v tem smislu spremenilo dejstvo, da je uspel stati na strehi sveta, dejal: »Nekaj zagotovo lahko rečeš, če greš na Everest: ni te strah življenja, zato te najbrž ni strah smrti. Mislim pa, da človek, ki gre na tako pot, ne razmišlja o tem, da bo morda tam ostal ... Včasih je treba življenje prepustiti toku in biti enostavno zadovoljen s tistim, kar si dosegel. Je pa res, da te to zadovoljstvo nese naprej. Tako je po mojem na vseh področjih.«
Himalaja ga je na pomemben način zaznamovala. »Na takšni poti se vsekakor intenzivno zaveš svoje majhnosti, dejstva, da si pogrešljiv. Stati na vrhu v tistih okoliščinah niti ni tako ekstatično; vrh sveta je mrzel, temen in prazen. Samo čakaš, da boš obrnil in šel nazaj. Vsaj meni se je zdelo tako. Najgloblja izkušnja je bila zame pravzaprav vrnitev: šel sem za zelo dolgo in ko sem se vrnil ... je bilo doma vse enako kot prej.«
»Hribi te obrusijo, na način, da si v drugih življenjskih situacijah mirnejši, da zmoreš distanco do dogodkov, ki lahko prizadenejo,« je svoje izkušnje povzel Miran Rems, tudi eden od udeležencev tragične vaje gorskih reševalcev pred dvajsetimi leti, ki je na Okrešlju vzela življenje petih njegovih kolegov. »V ekipi tistih petih, ki so se smrtno ponesrečili, bi bil prav lahko tudi sam,« je povedal, po dvajsetih letih še vedno pretresen. »Po takšnih situacijah začneš razmišljati, kaj delaš. V želji, da bi pomagal drugim, sam sebe lahko spravljaš v smrtno nevarnost.«
In če že posameznik v ekstremnih okoliščinah postopoma premaga strah pred smrtjo, pred tem, da se mu bo zgodilo nekaj hudega, je za svojce to težje, velja po splošnem prepričanju. A Rotar pravi, da njegova družina odhoda na Everest ni gledala kot na grožnjo s smrtjo. »Zakaj? Bi si to predstavljal vsakokrat, ko gre nekdo od tvojih bližnjih z avtom na pot v Ljubljano? Moji družini je pač hoja v hribe nekaj vsakdanjega, zato jih ni strah zame.«
»Niti za hip nisem pomislila, da morda ne bo prišel nazaj,« je iz občinstva k tej temi svoje videnje dodala Rotarjeva soproga. »Zaradi enega samega dejstva: vem, da je Tomaž toliko pameten, da bi se obrnil – pa četudi le dva koraka pred vrhom – če bi vedel, da je prenevarno.«
In ob koncu: »Zdravniki opažamo, kako se v primerih, ko je smrt pričakovana, svojci istega človeka različno odzovejo; eni odhod lahko sprejmejo, drugi se še kar borijo. Včasih v pogovorih z njimi izvem, da imajo med seboj nerazčiščene zgodbe, celo zamere, obžalovanja ... So pa tudi takšni, kot je bil gospod – bilo je že pred leti – ki sem mu moral povedati, da je neozdravljivo bolan. Pripravil sem se, ga povabil v sobo in mu povedal, kako je z njim. Saj se mi je zdelo, je mirno odvrnil, in mi povedal, da je v življenju izpolnil vse, kar si je želel. Tisti dan sem jokal jaz, ne bolnik.«