Ljubezen, greh in kazen

»Še tako zadrta meščanska filozofija in državna svarila torej niso mogli disciplinirati vsakdanje spolnosti. Pod gladino se je vedno kotila divja nemorala. Zakonodaja in katoliška pastorala sta bili lahko uspešni le pri izrinjanju govorjenja o spolnosti iz javnosti, tudi iz družin, kar je ustvarjalo le privid spodobne morale in odraščajočim povzročalo zadrege. Nespodobne ljubezenske misli in dejanja so obsedale celo samega očeta monarhije, cesarja Franca Jožefa, ki je imel vsaj dve, dokaj očitni dolgotrajni ljubezenski aferi s poročenima ženskama, slabo prikrivani z nekakšnim prijateljstvom, ki mu javnost kajpak ni nasedla. Take zamisli so se od srede 19. stoletja vgnezdile tudi v glave uglednih članic družbe, saj je porasla družbena in ekonomska svoboda žensk. Meščanska in plemiška dekleta so bila s seksom pred poroko sicer previdna, takoj po poroki pa so 'tihe vode' podivjale. Pisatelj in naprednjak Ivan Tavčar se niti ni poskušal uradno ločiti od svoje trideset let mlajše in baje od poroke naprej prešuštne, a politično vplivne žene Franje, ker bi ločitev prizadela njegove finance in kariero. Nekateri le niso več mogli vztrajati v zakonih in so se ločili, drugič poročiti pa se niso mogli. Denimo dolgoletni ljubljanski župan in politik Ivan Hribar (1851–1941), v sodobni žurnalistiki jako opevan le kot spodobna in sposobna politična persona, si ni pomišljal odsloviti žene Emilije (roj. Griga), ki je nato duševno bolna živela v mestni ubožnici. Civilno se je ločil od nje šele nekaj pred letom 1910. Dotlej in poslej se je v javnosti v zgražanje katoliške strani in ljubljanskega škofa Jegliča kazal s svojo kuharico in 'konkubino' Marijo Goričan, ki mu je leta 1913 rodila hčerko, šele leta 1926 pa se je z njo lahko poročil – točno deset dni po smrti prve žene. Vse to so bile praktične posledice tiste nravstvene dihotomije, ki jo zgodovinopisje poimenuje 'dvojna morala' ali 'moralna dvoličnost' meščanske dobe. Nezadovoljnim z meščanskimi omejitvami – teh pa je bilo vedno več kot zadovoljnih – je ostajal na voljo ovinek v skrito prostitucijo, premožnejšim moškim in zlasti vdovcem pa v sobice služabnic ali vsaj v pornografske fantazije, če že ženske ni bilo pri roki.« (Str. 348–349)

»Podobe in razvoj ljubezenske morale na Slovenskem do 19. stoletja« je podnaslov te monumentalne knjige, v kateri je avtor združil dve prejšnji monografiji. Velika narodnjaka in gorenjska rojaka Tavčar in Hribar sta sicer novejša primera, a po ljubezenski morali očitno tudi onadva sodita v starejše čase …