Njena sitnoba!

Starejši gospod, znanec, me ustavi in pove, da ženi pomaga v gospodinjstvu. Še posebej, odkar mora ona zaradi poškodbe več počivati. Pravzaprav se že vse življenje trudi, da ji v marsičem ustreže. Tisto, kar ga moti, je, da ona vedno najde nekaj, česar on ni dobro naredil. Le redko mu to povzroči jezo, običajno se potegne vase in premišljuje, kaj lahko še naredi, da bo ona bolj zadovoljna. Ta nekaj, kar ni dobro, je lahko ena kapljica na pomivalnem koritu, ki je ni pobrisal po kosilu. Vzrok za njeno slabo voljo je lahko smet, ki ostane po sesanju dnevne sobe, ali celo pajek, ki je pred nekaj minutami prilezel iz svojega skrivališča. Boli ga tudi, da ga ne more pohvaliti za njegov trud. Na koncu žalostno zaključi, da so ženske več ali manj podobne v tej sitnobi in nerganju. In da ne ve, kaj naj ji še naredi.

Takšnih zgodb po naših zakonih je veliko. Stresamo lastni nemir na tistega, ki je najbližje in kjer si to upamo. Največkrat je to partner. Še najbolj prikladen je, ker je vedno blizu. Celo pokličemo ga. Pogosto se partner zaščiti in se preprosto umakne, kar drugega še bolj razjezi. Slabša varianta je, ko lasten nemir in sitnobo stresamo na otroke, ki se ne znajo braniti. V službah si tega ne upamo delati v polnosti, ker bi nas odpustili.

Kar gospod lahko naredi, je, da se razmeji od njene slabe volje. Lahko ji mirno pove, kaj vse je danes, ta teden naredil za njuno skupno bivanje, v gospodinjstvu, na kmetiji …, lahko ji pove, da jo ima rad in da bo z njo ostal kljub njeni tečnobi, nima pa moči, da jo spravi v dobro voljo in tudi nima moči, da bi ji odvzel stalno nerganje in iskanje malenkosti in nepravilnosti. Še bolj pomembno je, da se ji upa povedati, kako zelo se ob njenih kritikah počuti ponižanega, kako se počuti prezrtega, ker ne opazi njegovega truda, da mu je neprijetno in se počuti osamljenega, ko odide iz prostora, ko preveč »najeda in nabija«. Pomaga tudi zavedanje, da on in njegovo delo nista vzrok za njeno slabo voljo. To je v njej in lahko ji pokaže sočutje in razumevanje za njeno čustveno razdraženost. Lahko jo poprosi, naj že končno enkrat pove, kaj se z njo dogaja, da ga stalno kritizira in da nikakor ne more biti zadovoljna. Nemogoče je, da bi imela nepobrisana kapljica vode ali smet tako veliko moč.

In naj to storita čim prej, dokler sta še živa in prisebna. Škoda je, da bi se zbližala, opravičevala in zares slišala šele tik pred odhodom enega. Gospod naj ji le pomaga še naprej. Tudi s tem pokaže svojo plemenitost. Hkrati naj jo še vpraša, kaj se dogaja v njeni duši. Kapljice, smeti, pajki, nogavice, premajhna hitrost dela, prepočasno dojemanje dogodkov, preveč aktivnosti …, vse to so le priložnosti za več stika med njima. Vedno sproti se moramo odločiti za stik in bližino. In ko smo zavrnjeni, boli, vendar se ne moremo odpovedati magnetu bližine.