Jože Plečnik, Arhitektura večnosti

»Jože Plečnik spada v generacijo Josefa Hoffmanna in Adolfa Loosa ter je bil le nekaj let mlajši od Petra Behrensa in Franka Lloyda Wrighta. Rodil se je 23. januarja 1872 v provincialni Ljubljani kot četrti otrok Andreja in Helene Plečnik, rojene Molka. Naključje je hotelo, da je prijokal na svet prav nad ostanki starokrščanske bazilike nekdanje rimske Emone, ne da bi to sam kadar koli vedel. Že v zgodnji mladosti mu je bilo namenjeno, da bo za očetom prevzel skromno mizarsko delavnico in si služil vsakdanji kruh s popravljanjem in izdelovanjem pohištva. Temperament je podedoval po obeh starših. Oče je bil mehak, melanholičen značaj z likovnim čutom, medtem ko je bila mati iz drugačnega testa, trša in ambicioznejša. Mladi Plečnik je zato pogosto nihal med željami in resničnostjo. Pred obema skrajnostma je lahko ubežal le v sanjski svet. Starejši brat Andrej in mlajši Janez sta končala visokošolski študij, sam pa je obupal že po prvem polletju gimnazije in se je raje vrnil za očetov skobeljnik. Zanimivo je, da je osnovno šolo, ki jo je obiskoval v letih 1878–1882, uspešno končal, potem pa mu v gimnaziji ni več šlo. Iz realnih predmetov je imel preveč slabih ocen, da bi se njegova mati lahko ponašala s kar tremi akademiki. Med poukom je raje opazoval gibe učiteljev in njihovo obleko kot pazil na snov. Zelo rad je risal, pogosto celo na skrivaj, ker doma temu niso bili vedno naklonjeni. Kot piše France Stele, se je za slikarstvo navdušil ob freskah Jurija Šubica na stropu Šentjakobske cerkve, kjer ga je oče vzel s seboj na oder …« / Avtor: »Pričujoča knjiga je sad več kot polstoletnega ukvarjanja z življenjem in delom našega največjega arhitekta, Jožeta Plečnika. Zanjo sem pregledal številne pisne vire pri nas, na Dunaju, v Pragi ter v samostanskem arhivu v Jajcu. Doslej je izšla že v nemškem, angleškem, češkem in italijanskem jeziku, zdaj pa je močno dopolnjena in ažurirana na voljo tudi slovenskim bralcem.« (Str. 7 in 15)

Plečnik bi torej lahko postal tudi mizarski mojster. Tako pa je kot mojster »arhitekture večnosti« ohranil veliko naklonjenost obrtniškim stvaritvam v svojih opusih. Tudi sicer je arhitektura veščina, ki je mogoča le, če kandidat za arhitekta vstopi v ta svet z darom risanja in ročno spretnostjo. – Umetnostnemu zgodovinarju Damjanu Prelovšku smo lahko hvaležni, da je zmogel Plečnikov mojstrski opus prikazati še v tej knjižni mojstrovini, najbolj celoviti doslej.