Ukrajinko navdušili štruklji
Ukrajinka Anna je v Slovenijo prišla pred trinajstimi leti in ostala. Pred kratkim se je podala na samostojno poslovno pot. Zanimivo: izdeluje štruklje.
Anna Vrhnjak je prijetna sogovornica. Ukrajinka, ki z družino živi v Pirničah v medvoški občini, je v Slovenijo prišla pred trinajstimi leti. Tukaj je spoznala moža Andreja in se poročila. Imata dva otroka, dvojčka. Je ženska s pozitivno energijo, ki se ne ustraši izzivov. Na novega se je podala konec lanskega leta. Pustila je službo, odprla podjetje in se povsem osredotočila na svojo kuharsko strast: izdeluje štruklje, ki jih je poimenovala Anjini štruklji.
»Bilo je leta 2004, ko sem čisto po naključju prišla v Slovenijo. Spoznala sem moža in sedaj sem tukaj že trinajst let. V Sloveniji sem zaključila gostinsko šolo, smer turistično-gastronomski tehnik. Že več kot deset let delam v gostinstvu. Začela sem kot pomočnica kuharja, nato kot kuharica in vodja kuhinje. Doma v Pirničah imamo kmetijo, po domače se reče Pr' Brton. Imamo osemdeset glav živine. Moja želja je, da bi bila kmetija še bolj izkoriščena, da bi se z domačo pridelavo lahko ukvarjali tudi otroci. Poleg tega me navdušuje tudi slovenska kuhinja. Vedno mi je bila ljuba slovenska domača kmečka kuhinja, krvavice, pečenice, ričet, golaž ... Tako sem se odločila združiti domačo kmetijo in kulinariko,« je v tekoči slovenščini povedala Anna Vrhnjak. Izkušnje s štruklji je imela že vrsto let, saj jih je delala v gostilni. »Navdih za samostojno pot sem dobila od gostov. Kjerkoli sem jih delala, so me spraševali, zakaj jih ne delam za prodajo, za stranke, ki ne hodijo na štruklje v gostilno, ki bi jih jedli doma. Odločitev za samostojno pot je bila seveda težka. Lani decembra sem potem na hitro odprla samostojno podjetje in se zapodila v posel. Mi uspeva, morda tudi zaradi moje energije, navdušenja nad tem izdelkom, ker je zares dober. Marsikdo mi reče, da jedo moje štruklje, pa jih ne morejo nehati,« je dodala. Štrukljev v Ukrajini ne poznajo, z njimi se je prvič srečala pri možu doma. Delala jih je pokojna tašča.
Anna prihaja iz mesta Belaja Cerkov z okrog 250 tisoč prebivalci, ki je približno osemdeset kilometrov oddaljeno iz ukrajinske prestolnice Kijev. Nad Slovenijo je bila takoj navdušena. Kot pravi, imamo na tako majhnem prostoru toliko čudovitih krajev, stvari. Nikoli si ni mislila, da bo kot dekle iz bloka kdaj živela na kmetiji, a se je tudi na to privadila. Slovenijo je sprejela za svojo: »Spoštujem slovenski jezik in slovensko državo, mnogo bolj kot marsikateri Slovenec. Slovenščine sem se dobro naučila. Imela sem jo tudi na maturi in jo naredila z oceno štiri. Ponosna sem nase. Zdi se mi prav, da če živim v Sloveniji, da se ravnam po pravilih, ki veljajo tukaj. Hkrati pa ne pozabljam na svoje ukrajinske korenine.« Lani je prvič v Ukrajino odpeljala celo družino, tudi moža, prej je hodila le z otrokoma. Z avtomobilom so bili v eno smer na poti okrog 27 ur. Obisk so izkoristili tudi za ogled Černobila.
Za konec je pogovor nanesel še na eno temo. »Ukrajinke ljudje čudno sprejemajo, saj veste, kako, a to je povsem napačno mišljenje. Kamorkoli pridem, še posebej poudarim, da sem Ukrajinka. Sem zato kaj slabši človek? Absolutno ne,« je nekaj besed namenila še znanemu stereotipu.