Udba in bela tehnika

»Z UDBAMI imam več izkušenj, pretežno gospodarske narave. Prve segajo v otroška leta. Takrat smo otroci vse jeseniške udbovce poznali; imeli so usnjene plašče, glavni se je vozil v avtu, ki so ga nacionalizirali mojemu stricu. V tistem času je razdeljevanje dobrin omogočal sistem nakaznic. Udbovci jih najbrž niso imeli, saj jih s kartami nikdar ni bilo v mlekarno in mesnico, ali pa z boni in pikami pred trgovino, v kateri naj bi naslednji dan dobili gumijaste škornje. ''Kupovali'' so v trgovini, ki smo ji rekli ''miličniška''. Predvsem iz gospodarskih razlogov sva se z očetom UDBI izogibala, tudi ko sva hodila ''hamstrat''. Gre za obliko nedenarne menjave med meščani in vaščani; prinesla sva brisače, rjuhe in srajce, odnesla mast, jajca in moko. Še bolj kot midva so se UDBE bali kmetje, s katerimi sva trgovala. Najbrž zato, ker so bila menjalna razmerja obveznega odkupa drugačna od tistih, po katerih so trgovali z nama. UDBE se je bilo tudi sicer dobro izogibati. Ker so bili stari starši malo bogatejši, smo po vojni postali 'ljudski sovražniki' in doživeli ''ekspropriacijo eksploatatorjev''. Doma, bili smo tudi ''tačrni'', smo, da UDBA ne bi kaj slišala, zaprli okna, ko je oče poslušal Glas Amerike z motnjami, ki naj bi jih spet delala UDBA, ali ko so sorodniki ugibali o tem, kdaj bo propadel komunizem. Zaradi ''politike'' me je v tistih letih UDBA preganjala le dvakrat. Prvič, ko sem gledal, kako so v Kočevje selili kmete, ki niso hoteli v zadruge in ki naj bi bili preblizu avstrijske meje. Drugič, ko smo ministrantje trgali plakate proti škofu Vovku, ki naj bi imel na Jesenicah birmo. Potem so prišla pozna petdeseta in šestdeseta leta. Pojavila se je bela tehnika. Gospodarski pomen UDBE se je očitno zmanjšal. Miličniška trgovina je postala navadna, karte, boni, pike in vrste pred trgovinami so izginili, kmetje so se vrnili, spet smo imeli birmo, udbovci so ostali brez usnjenih plaščev, glavni udbovec se je preselil v Ljubljano, stričev avto je izginil. Takrat sem se že bolj zanimal za ekonomijo in ugotovil, da sta UDBA in bela tehnika nekakšna substituta; več je bele tehnike, manj je UDBE. No, starši so vseeno ostali previdni; pri politiziranju smo še naprej zapirali okno. Tudi ko smo, mnogo pozneje, dobili telefon, se je vedelo, kaj se po telefonu sme in kaj ne sme govoriti …« (Str. 63)

Gornji odlomek priča, da avtor, ugledni slovenski ekonomist in jeseniški rojak, ne premore le veliko znanja, ampak tudi veliko smisla za humor. Priporočam.