Gorenjska brez žoge?

Potem ko je padel zastor na sceni svetovnega nogometa, je za ljubitelje tega športa spet na vrsti domača scena. Za nas, Gorenjce, so seveda v ospredju gorenjski klubi in njihovi rezultati. Priznam, da se kot navijač in ljubitelj bojim sezone pred nami.

Prvoligaš Triglav še v eno sezono vstopa brez razsvetljave nad glavnim igriščem. Mesto s šestdesetimi milijoni proračuna ne zmore osnovnega stroška že leta, dejansko je klub v prvi ligi pogojno, ker reflektorje morajo imeti prvoligaški stadioni. Ujetost v zgodbo »ko bo nova tribuna, bodo luči« je seveda tipičen proizvod naše miselnosti – luči imajo v »velemestih«, kot so Krško, Velenje, Celje … Kranj je v temi. In če bo sezona trda zaradi boja za obstanek, je podatek o mrku pri lučeh seveda dokaz o nekdaj športnem mestu, ki caplja za drugimi.

V drugi ligi Gorenjska sploh nima predstavnika. Katastrofalno, a resnično. Bled ni uspel s prebojem, Zarica je izpadla. Potencialna nogometna središča, kot so Jesenice, Šenčur in še kakšno, so daleč od takih ciljev, ker še v tretji ligi (v prihodnji sezoni bosta le dve v Sloveniji) gorenjski klubi po številčnosti zaostajajo za ljubljanskimi, s katerimi skupaj tekmujejo v ligi desetih moštev. Kje so ambicije, kje potenciali, je težko reči. Njega dni je bilo na drugoligaškem derbiju Triglava in Šenčurja 1500 gledalcev.

Tudi pri mladih je le Triglav stalnica in v prvi ligi je na skupni lestvici vedno bliže vrhu kot dnu. Toda pri dečkih je v zahodni prvi ligi najti le še novinca Savo. Tudi v drugi ligi ni dosti bolje, včasih pa so se v Šenčurju spogledovali s prvo ligo mladih, v Britofu so jo imeli, v Lescah in na Jesenicah in Škofji Loki so bili prebliski – a se je nekaj dogajalo.

Pogoji se bodo v prihodnje še zaostrili, lige bodo številčno manjše in zato bolj zahtevne. Gorenjski nogomet (osredotočam se na Gorenjsko, kot je organizirana v NZS) počasi izgublja še tisti stik s slovenskim, ki ga je imel do zdaj. Zanimivo: vodilni ljudje medobčinske nogometne zveze pa so desetletje in več bolj ali manj isti. Prav neuspešna menjava generacij tudi na tem področju pa je še ena od stalnic gorenjskega nogometa, ki je zdavnaj izgubil središča, kot je Tržič, da o nemoči Jesenic kot ene zibelk gorenjskega nogometa ne pišem.

Napredek pri infrastrukturi so mnogi klubi naredili in igrišča so boljša kot nekoč. Je na njih dovolj mladih in ali je selekcija prava in dobra? Vprašanja, ki se zastavljajo, niso prijetna in odgovori niso lahki: najbolj množičen gorenjski ekipni šport caplja na mestu, o tem ni dvoma. Prehitevajo nas druga okolja in pokrajine, gorenjski nogomet pa je še vedno usmerjen v zapiranje, in ne v iskanje novih ljudi in rešitev. Škoda.

Miran Šubic, univ. dipl. novinar – nekdanji nogometni delavec