S kolesom po okolici Zadra (2)

Prespali smo v navzven lepem hotelu v modernem turističnem naselju Zaton. No, bivanje v hotelu je bilo manj lepo, saj se nam je zdelo, da sta tako osebje kot stavba precej utrujena od naporne poletne sezone. Pravo presenečenje je sledilo zjutraj, ko so nam pripravili zajtrk: nekaj marmeladic in masla, kruh in neka čudna kava. Vse prej kot dober kolesarski zajtrk in tudi ne v skladu s tem, kar smo bili dogovorjeni. Tudi po pogovoru z lastnikom hotela se ni dalo nič urediti. Ta dan bomo že, si rečeva z Janezom, in že skujeva načrt za naslednji zajtrk. Ta je bil precej obilnejši kot prvi, s pogledom na morje, saj sva se z lastnikom lokala ob obali v Biogradu dogovorila, da lahko ob osmih zjutraj, ko bodo še vsi spali, zajtrkujemo pri njih.

Prvi dan ob morju smo se po zapletih z zajtrkom odpeljali v okolico Vranskega jezera, ki je poseben ornitološki rezervat, v katerem so odkrili več kot 235 vrst ptic. Posebnost pa je tudi, da je voda v njem delno slana. Jezero je bilo včasih namreč prava smrdeča mlakuža, nato pa so prebivalci izkopali kanal, prek katerega vanj priteka sveža slana voda in se meša s sladko. Okoli jezera je precej kolesarskih poti, vendar so večinoma namenjene gorskim kolesarjem. Izbrali smo nekoliko daljšo in asfaltirano pot po okoliških vaseh. V vasi Radošinovci nas je pričakal prijazen prodajalec sadja, kolesarje pa sem priganjal, da moramo naprej, ker smo že pozni. Postanek je neizbežen, saj je Tonetu počila zračnica. Izkazalo se je, da je sadjar lastnik lokala, ki ga odpre, če pride večja skupina. Bilo je kot naročeno. Pot smo nadaljevali do naslednjega lokala. Ta je pri Janezu v ribarnici, ki so jo ob koncu sezone že zaprli. Senca v bližini morja, kopanje, juha, narezek in kava so še kako dobro deli. Sledil je zahtevni del poti: kolesarjenje po prometnem odseku jadranske magistrale in nato po makadamu. Oboje je precej stresno – najprej zaradi varnosti, nato zaradi tresenja. Ob koncu smo bili precej »pretreseni«. Na srečo se je vse končalo brez poškodb ali počenih zračnic. Večerjali smo v Biogradu na Moru in medtem premlevali dogodke preteklega dne. Moja izkušnja tega dne je, da bodo morali turistični delavci v okolici Zadra postoriti še marsikaj, da bodo kolesarske steze res kakovostne – torej da bodo poti logično speljane, ne da bi se kolesarji s strahom vozili po prometnih cestah ali bi se asfaltirana pot kar naenkrat nadaljevala po zelo slabem makadamu.

(Se nadaljuje)