Nemški krog (1)

Ko greš na izlet ali potovanje, je navadno cilj pomembnejši od poti, pri potovanju z motorjem pa je cilj običajno zgolj del poti.

Marsikateri motorist zmajuje z glavo, ko mu poveš, da se na pot z motorjem odpravljaš v Nemčijo. Koliko lepši so Dolomiti pa švicarske Alpe, marsikdo prisega, da je edino smiselno poletno potovanje proti jugu. Tako moraš uporabiti kar nekaj argumentov, da prijatelje prepričaš, da je tudi potovanje z motorjem po Nemčiji svojevrstno doživetje.

Dobra stran potovanja po Nemčiji se začne že v Avstriji. Večina avstrijskih cest je lepih, tudi prelazi, ki jih na poti do Passaua, ki je bil naš cilj prvega dne, nismo veliko vključevali, so motoristom prijazni. Ko smo se vozili proti Tauernu, smo prehiteli gručo danskih motoristov, ki so potovali z motorji Goldwing s prikolicami. Takrat še nismo vedeli, da so dopustovali v Portorožu. To so nam povedali naslednji dan, ko smo se znova srečali na bencinskem servisu v Nemčiji.

V Passau smo se po dobrih štiristo kilometrih pripeljali sredi popoldneva in sklenili, da si mesto, ki je znano kot stičišče treh rek, malce bolje ogledamo. Seveda v nekaj urah ni bilo moč videti vseh številnih znamenitosti, tako da smo si sprehodili po starem mestnem jedru in šli v park, ki je na ozkem polotoku ob sotočju Donave in Inna. Na mogočnih stavbah smo videli zapiske o stanju vode ob poplavah in si privoščili večerjo v tipični nemški gostilni. Priznam, da je nismo ravno lahko našli, saj so nas gostinci vabili v grške, kitajske in druge restavracije, ki so preplavile mesto.

Drugi dan smo potovali ob češko-nemški meji, mimo Chama in Bayreutha. Prevozili smo že dobrih štiristo kilometrov in sklenili, da se ustavimo v Lichtenfelsu. Že na poti proti staremu mestnemu jedru so napisi opozarjali, da prihajamo v mesto košar (Korbstad). Tam so bili namreč znani proizvajalci pletenih košar, in čeprav to ni več najpomembnejša gospodarska panoga, je mesto polno košar.

Vrhunec potovanja smo doživeli tretji dan, ko smo prispeli do Nürburgringa. Ogledali smo si dirkališče Nordschleife. Tam se ob določenih dneh in urah vsak za plačilo po dirkalni stezi lahko zapelje s svojim avtomobilom ali motorjem. To smo izvedeli šele tam in sklenili, da bomo to storili naslednjič. Oziroma bodo to storili naši trije motoristi – jaz sem tudi tokrat sedela na sovoznikovem sedežu.

(Se nadaljuje)