Mesta in njihova jezera

Spektakularen način prečkanja Alp: Bernina Express (3)

Vaduz, St. Moritz in Chur smo že omenili, a na tridnevnem popotovanju smo vi­deli še nekatera druga mesta, jezera in zanimive točke, ki so se nam vtisnili v spomin.

Tisti, ki smo se prvi dan odpeljali proti Benetkam, Veroni, mimo Gardskega jezera do Brescie, kjer smo zapustili avtocesto, smo pravzaprav popotovanje začeli ob slikovitem jezeru Iseo ali Sebino, šestem največjem italijanskem jezeru. Nekaj smo izvedeli tudi o Montisoli, največjem evropskem jezerskem otoku na njem; samo jezero predstavlja stičišče alpskega severa in mediteranskega juga. Blaga klima je omogočala naselitev ljudstev že v prazgodovini, na kar kažejo številni ostanki gradov, cerkva, samostanov, meščanskih vil in palač. Vasica Iseo je izjemno slikovita. Potem smo se odpeljali do mesteca Sulzano. Izvedeli smo tudi za zanimiv, poseben, skoraj umetniški projekt izpred dveh let, ki je trajal ali bil razstavljen dobra dva tedna: plavajoči, pontonski pomol Sulzano – Monte Isola. Sledila je vožnja ob jezeru in po dolini Camonica, ki je uvrščena na seznam Unescove dediščine in slovi po risbah, ki so jih tamkajšnji prebivalci v prazgodovini na različne načine vrezovali, klesali na gladke skalne površine. Ti petroglifi prikazujejo dogodke iz tedanjega vsakdanjega življenja. Pokukali smo torej v arheološki park, potem pa pot nadaljevali proti švicarski meji. Prespali smo v Sondriu – še na italijanski strani, naslednji dan pa smo se z vlakom iz Tirana odpeljali v Švico. Po Bernini Expressu se je prva skupina ustavila in si ogledala še St. Moritz ter pa Chur, in ker smo spali v Buchsu, ki je le streljaj od meje z Lihtenštajnom, smo »skočili« še v Vaduz. Obisk mesta je bilo načrtovano presenečenje, ki je pri izletnikih poželo odobravanje.

Zadnji dan smo se po zajtrku odpeljali na območje San Bernardina in nadaljevali vožnjo proti jugu. Ogledali smo si najbolj italijansko mesto v Švici, kantonu Ticino: Bellinzono. Dolga stoletja so se bile bitke za prevlado, dokončno pa je leta 1516 mesto pripadlo Švici. Nad mestom se dviguje mogočna trdnjava, iz katere so varovali vstop v dolino. Trdnjava je ravno tako uvrščena na Unescov seznam, saj je eden najpomembnejših primerov srednjeveškega obrambnega sistema v Alpah. Tudi mi smo si jo ogledali pobliže – pravzaprav smo se nanjo povzpeli s pomočjo dvigala – ter se sprehodili še po mestnem jedru.

Preden nas je pozdravil z nedeljskim soncem obsijani Lugano, smo se posladkali v čokoladnici Alprose. Tu so pred kratkim odprli tudi manjši muzej čokolade. Izletnike pa je najbolj zanimal degustacijski čokoladni kotiček v prodajalni. Sledila je vožnja do sicer švicarskega Lugana, ki leži ob istoimenskem jezeru, a naš prvi vtis je bil, da je mesto italijansko, ker smo videli ogromno avtomobilov z italijanskimi registrskimi tablicami. Izvedeli smo, da je to pravzaprav zelo priljubljena »vikend točka« za Milančane, seveda tiste z globljo denarnico. Švicarski Bled? Premalo, bolj švicarski Monte Carlo – in menda je to res njegov nadimek. Sprehodili smo se po promenadi ob jezeru, po starem delu mesta, in ker so bile temperature kar visoke, so si ljudje z veseljem privoščili še zadnji sladoled na tej strani meje, potem pa se je naše popotovanje zaključilo. Sledila je vožnja mimo Coma do Milana, mimo Benetk in nazaj domov – na Gorenjsko. (Konec)