Prva ženska z doktoratom na svetu

Zagovarjala ga je in dodeljen ji je bil 25. junija 1678. Univerzitetna dvorana v Padovi je bila premajhna za tisoče radovednežev, ki so jo prišli poslušat, da so zagovor prenesli kar v bližnjo katedralo. Njeni briljantni odgovori na vprašanja, ki so jih ji zastavljali, so bili navdušujoči. Elena Lucrezia Scolastica Cornero Piscopia, rojena 5. junija 1646 v Benetkah, v patricijski družini, iz katere so izšli štirje doži in devet kardinalov, je bila osupljiva deklica. Njen bogati oče Giovanni Batista Cornero je bil zakladnik sv. Marka in zelo blizu tedanjemu dožu. Živel je z Zanetto Boni, preprostim, zelo revnim dekletom iz Brescie, in se poročil z njo, ko je bilo rojeno že petero otrok. Cornero je veliko dal na izobrazbo svojih potomcev, v hišo so prihajali sami dobri učitelji, kakor sta bila profesor Carlo Rinaldini s padovanske univerze in oče Felice Rodondi. Elena Lucrezia je bila čudežni otrok. Pri sedmih letih je govorila latinščino in staro grščino, pozneje se je naučila še francoščine, španščine, hebrejščine in arabščine. V najstniških letih je imenitno igrala na čembalo, violino in harfo. Znanost pa jo je dobesedno začarala. Matematika, fizika, astronomija, vsega je bila vedoželjna, poglabljala se je v filozofijo in teologijo. Že pri enajstih letih jo je navdihnila misel, da bi postala nuna.

Oče je na podlagi odličnih ocen, ki jih je bila deležna, dosegel, da so jo sprejeli na univerzo v Padovi. Odlična študentka se je odločila, da bo zagovarjala doktorat iz teologije, vendar ji je to preprečil kardinal Gregorio Barborigo, češ da to ženskam ni dovoljeno. Pozneje so ji dovolili, da je doktorirala iz aristotelske logike, stara je bila dvaintrideset let. Prejela je ogrinjalo iz hermelina, s kakršnim so ogrinjali lavreate, doktorski prstan in knjigo pa tudi lovorjev venec za literarna dela. Postala je članica nekaterih znanstvenih akademij v Evropi, očetove želje, da bi se stanu primerno poročila, ni izpolnila.

Leta 1665 je postala oblata benediktinka, kar pomeni, da si je nadela opravo benediktink, živela po njihovih načelih, a ni vstopila v samostan. Zaslovela je po svoji dobrodelnosti. Umrla je za jetiko 26. junija 1684, stara komaj osemintrideset let. Na njeno željo so jo pokopali v benediktinski opatiji sv. Justine v Padovi. Kmalu je utonila v pozabo, zdaj pa se vrača v galerijo znamenitih žensk 17. stoletja … Sloves o padovanski kuhinji pa izvira še dlje.

Paprike – ladjice – za predjed

Za 4 osebe potrebujemo: 2 veliki podolgovati rdeči ali rumeni papriki, 2–3 zvrhane žlice drobtin, 2–3 zvrhane žlice naribanega sira grana padano, šopek peteršilja, sol, sveže zmlet poper, olje, papir za peko, manjši pekač.

Paprike prerežemo po dolgem, jih očistimo semenja, operemo in osušimo. Notranjost rahlo posolimo. Zmešamo drobtine, sir in sesekljan peteršilj, poper in sol po okusu in nadevamo paprike. Zložimo jih v primeren pekač, obložen s papirjem za peko. Preden damo jed v pečico, ogreto na 200°, vsako papriko pokapamo z oljem. Pečemo, dokler paprike niso zlatorumene.

Pa dober tek!