Srečanje po mnogih letih

Minilo je sedemdeset let, odkar so v šolske klopi prvič sedli sošolci in sošolke tedanje Državne mešane šole v Škofji Loki. Visok jubilej jih je ponovno združil ravno pred vrati njihove šole.

Julija Jenko in Marija Homan sta se že pred nekaj leti pogovarjali, kako lepo bi bilo, da bi se vsaj enkrat srečali nekdanji osnovnošolski sošolci. Leta so minila, v tem času pa je imela Homanova štiri operacije glave, kar je bil tudi povod, da je letos spomladi Jenkova sklenila, da poišče in ponovno združi prijatelje iz otroških dni. Odšla je na matično šolo, ki se je tedaj imenovana Državna mešana šola, danes je to Osnovna šola Škofja Loka-Mesto, kjer je želela pridobiti podatke otrok, ki so se v prvi razred vpisali leta 1948. Žal seznama ni dobila, zato je iskanje nadaljevala v arhivu Škofje Loke, a ponovno brez uspeha. Kasneje je v šoli dobila imena otrok, rojenih leta 1941.

Tako je Juliji Jenko uspelo ravno letos, ko mineva sedemdeset let, odkar so se vpisali v prvi razred, prvič zbrati 48 sošolcev in sošolk. Generacija je štela tri razrede, v vsakem pa je bilo okoli petdeset učencev, njihove razredničarke pa so bile Dana Drobnič, Ivanka Gojnič in Beti Pokorn. Srečali so se pred domačo osnovno šolo, kjer jih je pozdravila zdajšnja ravnateljica Doris Kužel, nato so druženje nadaljevali ob kosilu v Gostilni Starman. Jenkova je pripravila tudi dva panoja s starimi slikami razredov. »Tedaj je bilo osnovnošolsko izobraževanje razdeljeno še na tri stopnje, štiri leta osnovne šole, dve leti male gimnazije in dve leti višje gimnazije,« je povedala in dodala: »Letos mineva tudi 61 let od zaključka osmega razreda, zato so se nam pridružili tudi tri sošolke in en sošolec, s katerimi smo skupaj končali višjo gimnazijo.«

Julija Jenko je bila športnica in spomni se, da je najbolj uživala pri telovadbi, kjer so jih učili balet, premete, salte. »Po pouku smo morali obiskovati pevske vaje, kar je bilo skrajno odveč, zato sem nagovorila tri sošolke, da smo prenehale hoditi, in ko so našo odsotnost odkrili, so nam za kazen prepovedali udeležbo na izletu. Učitelji so bili zelo strogi, imeli so ravnilo, s katerim smo dobili po prstih, večkrat smo morali stati tudi v kotu pri tabli, klepetati si nismo upali, stali smo pokončno z rokami na hrbtu v popolni tišini,« pove Jenkova in doda: »Najbolj smo se veselili izletov, šli smo na morje in v Postojno na ogled jam, končnega izleta in valete pa žal ni bilo.«