Skupinska fotografija izletnikov je nastala nad znamenitim Modrim jezerom pri Imotskem.

In smo šli na izlet

Z Gorenjskim glasom in Kompasom smo izletnike popeljali na tridnevni izlet na Hrvaško v Imotsko krajino z ogledom kraških draguljev Rdečega in Modrega jezera, na Makarsko riviero, na obiranje mandarin v dolino Neretve ... Vsebinsko bogatemu izletu je prijeten vtis dodala odlična druščina.

V dobri družbi še tako dolga vožnja hitro mine. Cilj prvega dne izleta na zadnji oktobrski petek je bil Drvenik na Makarski rivieri, pred tem pa ogled rodovitne Imotske krajine v kraško-dinarskem svetu, ki na eni strani meji na Bosno in Hercegovino, na drugi pa jo od jadranskega obalnega pasu loči le gora Biokovo. Naravno že loči, a je iz Baške vode skozi predor Sv. Ilija le okrog trideset kilometrov do mesta Imotski, ki se turistično razvija. Za to sta najbolj zaslužni jezeri, ki ležita skorajda eno zraven drugega ob Imotskem in sta naravni fenomen. Rdeče jezero je po nekaterih podatkih najgloblje jezero v Evropi, globoko od 233 do 312 metrov. Prvi pogled nanj človeka osupne. Ime Rdeče je jezero dobilo po značilnih rdečih stenah kraškega sveta. Modro jezero (modra simbolizira barvo vode) pa je presihajoče jezero, ob našem obisku je bilo prazno. Poleti se v njem kopajo, ko presahne, pa domačini med seboj (ekipa starega dela mesta proti ekipi novejšega dela) na dnu jezera vsako leto odigrajo nogometno tekmo, kar je velika atrakcija. Do Modrega jezera vodi 1100 metrov dolga sprehajalna pot. Besede me kar vlečejo v podrobnosti opisovanja, a bi zmanjkalo vrstic ... Sprehodili smo se še po starem Imotskem med značilnimi kamnitimi hišami in s trdnjavo Topana na »strehi« mesta, od koder je čudovit razgled na cerkev sv. Frančiška Asiškega in širše na Imotsko krajino. Mestno nogometno igrišče z imenom Gospin Dolac pa na mednarodnih seznamih zaradi svoje »trdnjavske kulise« velja za enega najlepših nogometnih igrišč. Še kavica v enem izmed številnih lokalčkov na glavnem trgu Imotskega, kjer stoji kip velikega pesnika in pisatelja Tina Ujevića, potem pa poznopopoldanska vožnja na Makarsko riviero do hotela v Drveniku. Sonce je še grelo proti večeru, sprehod ob obali in vonj po morju sta bila poživljajoča: večerna živa glasba prav tako. V naslednji številki Gorenjskega glasa pa napišem nekaj o tem, kako je bilo na obiranju mandarin, okušanju jeguljinega brodeta ...