Marija Cvetek s knjigo Hude so res vojské

Bohinjci v veliki vojni

Marija Cvetek v knjigi Hude so res vojské oživlja pripovedi Bohinjcev o prvi svetovni vojni. Nedavno jo je predstavila tudi v Galeriji mežnariji v Mengšu.

Maja 1915 se je z vojno napovedjo Italije Avstro-Ogrski odprla soška fronta, s tem pa je Bohinj v njenem neposrednem zaledju postal etapno območje. Gibanje domačinov je bilo omejeno, ljudem je grozila evakuacija, hrane je primanjkovalo, skozi Bohinj pa so se valile trume vojakov in tovornih konj. Bohinjci so s strahom pričakovali mobilizacijo svojih mož, sinov in bratov. Vojna vihra se je trdno usidrala v kolektivni spomin Bohinjcev, med katerimi so številni na bojiščih pustili svoja življenja.

Pripovedi starejših, ki so se še spominjali tistih časov, je več let zbirala in zapisovala Marija Cvetek, upokojena profesorica slovenskega jezika in primerjalne književnosti, sicer pa etnologinja, bibliotekarka in publicistka. Marija Cvetek, tudi sama Bohinjka, je pripovedi zapisala, tako kot so ji jih povedali pričevalci – v pristnih bohinjskih govorih. Knjižni jezik ima za ta pristna občutja pretesno uniformo, pravi avtorica. Narečje pa ima »bogatejše mere za človekovega duha in dušo; s svojimi izraznimi možnostmi močneje izžareva svoj etnos; vse njegove posebnosti in slikovitosti,« poudarja Cvetkova. Pričevalci tako pred bralca stopajo kot živi in avtentični pripovedovalci pretresljivih zgodb, ki pa so prežete s trdnostjo in pokončnostjo ter pragmatičnim pogledom na svet preprostega bohinjskega človeka.

Naslov Hude so res vojské si je avtorica izposodila pri slovenski vojaški ljudski pesmi, saj kot pravi, ob urah najhujšega trpljenja zmanjka primernih besed, pesem pa vendarle pomaga neizrekljivemu.

V 53 zgodbah, kolikor jih prinaša knjiga, osrednje mesto namenja svojim prednikom ter prednikom drugih bohinjskih družin, ki jih je vojna prizadela. Knjiga je posvečena avtoričini mami Ivani Cvetek, rojeni 27. avgusta 1914. Le dan pred njenim rojstvom so na ruskem bojišču padli prvi bohinjski vojaki. Vojna pa je zahtevala svoj davek tudi med Ivaninimi brati.

Brat Vorenc, ki je na fronto odšel z dobrimi 17 leti, je bil ranjen, v bolnišnico v Judenburg pa sta ga prišla obiskat mama in brat Franc. Takole o obisku pripoveduje Ivana: »K j biv v bolnc v Judnburgo, sta ga šla obisket mát pa Fronc. Ta prve bsede so ble, k jh je zagledov: ''Zakogá oba cérata (zapravljata, op. a.)?!''«

Za brata Franca je bila po vrnitvi s fronte usodna španska gripa, ko je bil star šele dvajset let. Vorenca, ki se je kasneje boril tudi v drugi svetovni vojni, pa je težko življenje izčrpalo pri 57 letih – kot zadnjega izmed osmih sinov, ki jih je morala Ivanina mama pospremiti h grobu. »Ta zadnjga m v trugo napravljate. Ta vosmga!,« je menda dejala. Ivana pa je ob pripovedi te zgodbe avtorici knjige dodala: »Pa š jest b uhkej md vojskó padov, čb na biv dkljč.«