Ivan Cankar: literarni revolucionar

»Ničesar ne vemo o tem, ali je ob Ivanovem rojstvu divjala nevihta ali pa je bilo prisotno kakšno drugo znamenje, ki bi napovedovalo, da se je rodil nekdo, ki bo za vedno spremenil slovensko literarno pokrajino. Spodobilo bi se že, saj se zdi njegov življenjepis poln naključij in dramskih lokov, vzponov v sedma nebesa in padcev na dno, rešitev v zadnjem trenutku in tragedije. Zlasti ob tem, ker je kratek in z nekaj izjemami brez velikih preobratov in razburljivih dogodkov. Ivan Cankar ni živel prav nič pustolovsko kakor nekateri pisatelji, čeprav ni šlo brez škandalov, sovražnikov in navzkrižij s sistemom. Toda večina njegovega življenja, tudi omenjeni razburljivejši deli, so se dogajali na papirju, pismih, v katerih je razkrival svoje najgloblje misli, in okrog literature, v kateri je brezkompromisno upodabljal svoja prepričanja in mnogim neprijetno resnico. Kakor da bi bilo tudi njegovo življenje le literatura. /…/ In priznati moramo, da je Cankar pisal, kakor da drugo življenje kot to, ki nastaja pred njim na papirju, ne obstaja. Neumorno in z vsem svojim bitjem. Ne le zato, ker je bil prvi slovenski profesionalni pisatelj – nekdo, ki se je preživljal s pisanjem in je svoje ustvarjanje dojemal obenem kot umetnost in kot resno delo, vredno poštenega poplačila; temveč tudi zato, ker je svoje življenje resnično nenehno literariziral v svojih delih. Zgodbe o materini kavi, o peharju suhih hrušk in druge so enako del našega zgodovinskega spomina kot roka, ki bo kovala svet, ali vrabček Anarhist, ki si neutrudno prizadeva najti pot ven iz kletke na svobodo. Pri čemer se je fikcija pri Cankarju nenehno mešala z resničnostjo. Res je bil to sicer še čas domišljevanja nacionalne države, proces, v katerem je slovenska književnost, tako kot književnosti drugje, igrala pomembno, če ne osrednjo vlogo, toda aktualnost del Ivana Cankarja presega samo nacionalno književnost in umetnostno obdobje, v katero ga uvrščamo. Tako kot je njegovo mnogokrat osamljeno in ubožno življenje prešlo v mit.« (Str. 7–8)

Tako je urednik Aljoša Harlamov zastavil uvod v knjigo, s katero je naposled tudi Cankarjeva založba počastila pisatelja, po katerem se imenuje. Ob uredniku so svoje študije prispevale štiri literarne dame: dr. Irena Novak Popov (poezija, esejistika in publicistika), dr. Jožica Ceh Steger (kratka proza), dr. Mateja Pezdirc Bartol (dramatika), dr. Alojzija Zupan Sosič (romani). Dobra knjiga, še Cankar bi je bil vesel.