Naši najboljši sosedje?

To jesen so na vstopu v Radovljico začeli graditi nov poslovni objekt, v katerem naj bi do pomladi uredili pet novih trgovin. Kaj bodo v njih prodajali, še ni znano, govori se o živilski trgovini, trgovini s kozmetiko in čistili ter ponudbi konfekcije.

Res je, da je bil občinski lokacijski načrt za to območje sprejet že pred več kot desetimi leti, v času, ko se nam je še zdelo, da se nakupovalnih centrov ne moremo nasititi. Po prvotnih načrtih naj bi na zemljišču v neposredni bližini supermarketa Spar zgradili še trgovsko središče Tuš. Ko je ta od načrtovane investicije odstopil, se je nekaj let zdelo, da bo vendarle prevladala zadržanost in bodo zemljišča na robu mesta ostala namenjena travnikom, njivam, morda kakšnemu vrtičku; poleti sprehajalcem in pozimi smučarskim tekačem, ki so, kadar je le zapadlo dovolj snega, z veseljem uporabljali urejene proge, tako prikladno speljane tik ob robu mesta.

A ko so jeseni veliki gradbeni stroji začeli z zemljišča odrivati kupe temno rjave zemlje in so v višino začeli rasti betonski stebri, je postalo jasno, da na robu Radovljice raste še eno trgovsko središče: objekt bo meril skoraj štiri tisoč kvadratnih metrov, v njem bo pet ločenih trgovin, ob njih pa veliko parkirišče.

Za koga, pravzaprav? Radovljica in Lesce že imata trgovski center v Rožni dolini v Lescah, drugega, še večjega, ob izvozu z avtoceste pri Avsenikovem rondoju, oba komaj na razdalji kilometra ali dveh. Po drugi strani je bilo v zadnjih letih v manjših krajih v radovljiški občini in tudi v mestnih središčih zaprtih kup manjših trgovin.

Ampak trgovci nas očitno poznajo bolj, kot se poznamo sami. Če se gradnja vedno novih in novih trgovskih centrov ne bi izplačala, jih zagotovo ne bi postavljali. Bodo pač upokojenci iz Begunj, Vrbenj, Lipnice in Zaloš še naprej inovativni pri iskanju prevoza do Lesc ali Radovljice, kjer bodo kupili kruh, mleko in olje. Tisti, ki živimo v mestu, se bomo namesto s kolesom do bližnje trgovine z avtom odpravili v nakupovalno središče. Parkirnih mest je tam zmeraj dovolj, v prtljažnik avtomobila pa je zagotovo mogoče natlačiti več kot v košarico na kolesu.

Ko bomo na križišču regionalne ceste zavijali proti Radovljici, bomo namesto zelene Oble gorice in mogočnega Triglava v daljavi pred seboj gledali sive škatlaste stavbe, pisane reklamne panoje in vrste parkirane pločevine ... tudi na ta pogled se bomo po nekaj tednih navadili, tako kot se navadimo na vse. Ali je pač mogoče, da kaj spremenimo? Moč je vendarle v rokah kupca, ki se odloči, kje želi nakupovati. In koliko in kdaj.