Štefan Gorjanc

Ljubezen do oljnih barv

Štefan Gorjanc iz Šenčurja je upokojen slikopleskar, ki bo v nedeljo, 23. decembra, dopolnil 82 let. Ima zanimiv hobi, ki sicer zahteva veliko potrpežljivosti, a v njem izjemno uživa: obnavlja stare skrinje oziroma poskrbi za njihovo končno podobo. Nekatere med njimi so stare tudi sto petdeset let in več.

Šenčur – Slavljenec sicer prihaja s Primskovega pri Kranju, soproga Frančiška iz Cerkelj na Gorenjskem, hišo pa sta naredila v Šenčurju, kjer tudi živita. Štefan izjemno rad preživlja čas v kletnem prostoru – sploh ko je dovolj naravne svetlobe – kjer potrpežljivo in natančno ter z nasmehom na ustih ustvarja s čopičem.

Slikanje ga je pritegnilo že kot otroka. Spominja se, da so njegove prve oljne slike nastale, ko je bil komaj četrtošolec. Takrat je največ slikal nabožne prizore. Razloži: »To so slike, ki so včasih visele v spalnicah nad posteljami.« Še vedno ima spravljeno svoje prvo tovrstno delo in ob pogledu nanj kar ne moremo verjeti, da je to naslikal osnovnošolec.

Upokojeni slikopleskar pa ima tudi prav poseben hobi: obnavlja stare skrinje oziroma jim s čopičem da končen videz, jim vrne izgubljen sijaj iz preteklosti. Do danes je na ta način obnovil in polepšal že kakih osem skrinj, zadnji dve, od katerih ima ena letnico 1871, pa sta prišli na njegov dom iz rok bratranca Francija Gorjanca iz Predoselj. »Franci je mizar, ki je poskrbel, da sta skrinji dobili nova pokrova. Sta iz smrekovega lesa, vendar so pri eni izrazili željo, da bi bil pokrov videti, kot da je hrast, tako da sem uporabil staro pleskarsko tehniko flodranja. Včasih je treba obnoviti okrasni del, dodelati slike. Nekateri motiv predlagajo sami, pridejo z izdelano idejo vzorca, včasih pa se moram znajti, uporabiti lastno domišljijo,« pripoveduje Štefan Gorjanc.

Stare skrinje so bile včasih izjemno modne. Namreč: »Neveste so jih dobile za doto.« Pokaže s prstom v notranjost skrinje: »Tukaj so bile mašne knjižice, ''paternoštri'', kakšen denar in zlatnina; tu notri pa perilo.« Nekatere od teh skrinj so preživele več lastnikov, drugi pa menijo, da gre za staro robo s podstrešij.

Vrnemo se k skrinjama, za kateri pravi, da jih je dobil za »poštimat«, da jih bo »doteral«, kot radi ljudje rečejo kar po domače.

»V roke sem dobil surovi, ko so ju našli, sta bili v zelo slabem stanju. Želja pa je bila, da se obnovita, da bosta lahko krasili nov dom, sobo ali hodnik,« še pove in doda, da glede na izkušnje, ki jih ima, za takšne obnovljene kose vedno obstaja zanimanje.