Praznični koncert

Pihalni orkester Lesce je v sredo pripravil drugega od svojih dveh letošnjih božično-novoletnih koncertov. Najprej so nastopili v dvorani leške osnovne šole, nato pa navdušili še občinstvo v polni Linhartovi dvorani v Radovljici.

Tudi letos so godbeniki pod vodstvom dirigenta Gašperja Breznika pripravili pester praznični program, ki se je tradicionalno začel najprej z državno, nato pa radovljiško občinsko himno, Avsenikovo Viharnik vrh gora. Sledila je bogata bera filmske glasbe in melodij iz priljubljenih muzikalov; občinstvo so navdušili s temami iz Nesrečnikov, Zimmerjevo glasbo za film Gladiator, brezčasno Hermanovo Hello, Dolly in skladbo Sir Duke legendarnega Stevieja Wonderja. Zahtevnejše občinstvo so zadovoljili s Faurejevim Rekviemom, proti koncu stopnjevali tempo z Balkanskim plesom Etienna Crausaza in večer zaključili s priljubljenimi priredbami Avsenikovih večnih plesnih melodij.

Iztekajoče se leto je bilo za Pihalni orkester Lesce pestro in bogato. Skorajda ni bilo večje prireditve v radovljiški občini, na kateri ne bi nastopili tudi leški godbeniki. Na začetku leta so tradicionalno sodelovali v pustnem sprevodu po radovljiških ulicah, kasneje pripravili spomladanski koncert, poskrbeli za prvomajsko budnico, v okviru dnevov Večno mladih fantov gostili nekatere prijateljske orkestre iz sosednjih držav in nastopili Pod Avsenikovo marelo.

Praznični koncert so izkoristili tudi za podelitev priznanj članom, ki so prejeli Gallusove značke kot nagrado za udejstvovanje na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti in priznanja Bojana Adamiča za dolgoletno članstvo v pihalnem orkestru. Posebno presenečenje pa so godbeniki pripravili tudi svojemu dolgoletnemu članu Janezu Kosmaču, ki letos praznuje osebni jubilej, osemdeset let. Še kot mlad fant se je s kolesom z Zgoše vozil na prve vaje v Lesce, zdaj že davnega leta 1955, ko je bil orkester ustanovljen, je njegovo zanimivo življenjsko zgodbo slikovito povzela dinamična voditeljica večera Nataša Mrak. Not takrat še ni poznal, je povedala, še manj igrati na trobento, a ga je prvi dirigent orkestra Branko Lacko vsega naučil. Od takrat dalje je posvetil svoje življenje orkestru; med drugim je bil osem let podpredsednik in več kot dvajset let arhivar, tudi doma ima zelo natančno urejen zasebni arhiv orkestra s fotografijami, izrezki časopisnih člankov in zapisnikov. Pri urejanju arhiva mu pomaga hčerka Irena, ki je tudi sama glasbenica in odlična zborovodkinja.

Janez Kosmač je v svoji dolgi glasbeni karieri prejel številna priznanja, po več kot šestih desetletjih aktivnega igranja, v katerih je redno dvakrat tedensko hodil na vaje, zamudil pa ni niti enega koncerta, zdaj pa pravi, da bo začasno trobento odložil v kot. Kolegi godbeniki so se mu iskreno zahvalili za njegovo dolgoletno predano delo in srčno glasbeno sodelovanje.