O anonimnih anketah

V slovarju tujk beremo, da je anketa: 1. poizvedovanje, zbiranje podatkov v določen namen, npr. kaj misli javnost o čem, in 2. obravnavanje, pretresanje kakega – zlasti javnega vprašanja. Agencija, ime mi je splahnelo, ki izvaja ankete o trenutni politični situaciji v naši podalpski deželi, me je že vsaj desetkrat »naključno« izbrala, da bi sodeloval pri njihovi anketi. Nežni glasek na drugi strani žice mi zaupa svoje ime in reče, da izvaja z državljani naše države »anonimno« (halooo?) anketo, ter vpraša, ali sem pripravljen odgovoriti na nekaj vprašanj. Ker sem že po naravi precej naiven, sem se spet pustil ujeti v »kremplje« agencije, ki je izvajala omenjeno anketo. Potem se je začelo. Treba je bilo podati oceno od ena do pet celi plejadi aktivnih politikov, različnih pobarvanosti, od alfa do omega. Vprašanja so bila direktna in provokativna, vem pa tudi, da se ti razgovori za vsak primer snemajo. Z ozirom, da je večina anketirancev »zajčje nature«, odgovarjajo kar s figo v žepu, da jim slučajno ne bi to pozneje celo škodilo. Anonimnosti danes ni več. O tebi vsi vse tudi vedo in se nimaš več kam skriti. Te vrste ankete so, zame, nesmiselne in niti slučajno niso »vox populi«, glas ljudstva. Državnim »pismoukom« predlagam bolj pošten način izvajanja anket: Iz metropole naj se razpošlje v poštni ovojnici »bianco« anketni list, toda brez rubrike ime in priimek (!?), na katerega bi občan – izbran – tudi pošteno odgovarjal. Poštnina za povratno pošto pa naj bi bila v pristojnosti agencije, ki anketo izvaja! To pa bi že bil pravi »vox populi« z anonimno konotacijo!

Edvard Erzetič, Škofja Loka