Smeti naše vsakdanje
Vsak dan se vsaj dvakrat vozim po cesti skozi Bitnje. Hote ali nehote sem zato vedno znova opazovala ekološki otok pri tamkajšnjem gasilskem domu. Komunala Kranj je namreč že pred leti tam postavila zabojnike za smeti, tako imenovane zvonove, ob njih pa tudi tablo z natančnimi navodili, kakšne smeti sodijo v določen zabojnik.
Nekaj časa je bil ekološki otok urejen, domačini so očitno natančno prebrali navodila in se vestno lotili ločevanja odpadkov. Po časopisih, radiju in televiziji je bilo vrsto oddaj, kaj lahko sami naredimo za lepše okolje, kako pomembno je ločevanje odpadkov, so se učili že v vrtcih in šolah. Marsikdo od starejših je priznal, da je, takrat ko se je znašel v zadregi, v kateri zabojnik sodi določen odpadek, povprašal otroke.
A stvari so se kmalu začele zapletati. Nekateri, ki so smeti pripeljali do zabojnikov, so te odvrgli kar v njihovo bližino in se niso niti toliko potrudili, da bi jih spravili skozi odprtino. Prav tako so se ob cesti ustavili tudi takšni, ki so že vnaprej vedeli, da njihovi odpadki tja ne sodijo. A jim je bilo očitno lažje, kot se odpeljati do zbirnega centra in odpadke (brezplačno) pustiti tam.
Kar nekajkrat sem se ob koncu tedna peljala skozi Bitnje in opazovala, kako se tam kopiči gradbeni material, stare televizije in pralni stroji, tudi otroški vozički in še marsikaj. Škatle in vreče z odpadki so včasih stale vse do ceste.
Ni bilo malokrat, ko sem videla tudi tovornjak in delavce, ki so vanj nalagali različno robo, ki je niso mogli odpeljati z običajnimi kamioni za praznjenje zabojnikov.
Domačini so opozarjali na nesnago in se jezili, dokler niso pred kratkim pospravili nesnage skupaj z zabojniki. Toda tudi ko zabojnikov ni bilo več, so nekateri še vedno dovažali vreče z odpadki, belo tehniko in vse ostalo, za kar so doma pač ugotovili, da jih ne zanima več. Šele zadnjih nekaj dni opažam, da odpadkov tam ni več.
Žal je podobno tudi drugje po občini in državi (te dni najbolj odmeva nesnaga na ekoloških otokih v Mariboru), v komunalnih podjetjih, tudi v Komunali Kranj, pa enostavno ne najdejo odgovora, kaj storiti. Stroške z dodatnim odstranjevanjem so vsak mesec večji in seveda bo edina možnost, da se povečajo zneski na položnicah. Tudi kazni tistim, ki jih inšpektorji najdejo in kaznujejo, ne zaležejo veliko. Podobno je z različnimi akcijami ozaveščanja in opozarjanja, naj se izogibamo nepotrebni embalaži.
Je res edino, kar nam ostane, da se vedno znova sprašujemo, ali nekaterim ni mar ne za naravo ne za soljudi? In predvsem, ali še ne vedo, da bi tudi naši otroci in vnuki radi živeli v lepem in zdravem okolju?