Klekljanje ponesla na Koroško

V Železnikih rojena klekljarica Marija Apohal je zaslužna, da se je spretnost sukanja belih niti razširila po vsej Koroški. Prvi mentorici klekljanja na Koroškem so v njenih rodnih Železnikih ob letošnjem občinskem prazniku podelili plaketo.

»Nisem si mislila, da bom tako ''gor vzeta'',« je dejala 88-letna Marija Apohal, klekljarica s Prevalj, potem ko so ji konec junija v njenih rodnih Železnikih podelili občinsko plaketo, ker je umetnost klekljanja ponesla na Koroško. »Se mi pa zdi prav, da se ve, kako je klekljanje prišlo na Koroško. To je zgodovinsko dejstvo. Tako kot je znano, da je v Selško dolino prvo znanje o izdelovanju čipk po letu 1880 prinesla Štatorjeva Katra, ki je služila v Idriji in se tam naučila klekljati, naj se ve tudi, da se je klekljanje iz Železnikov razširilo na povsem drugi konec Slovenije,« je pojasnila Marija, prva mentorica klekljanja na Koroškem. Svoje znanje je na otroke in odrasle začela prenašati leta 1991, nato pa je bila tam vrsto let gonilna sila klekljarske dejavnosti. Za prispevek k bogatenju kulturnega utripa Koroške jo je že Občina Ravne predlani nagradila z veliko Prežihovo plaketo, prejela je tudi nekaj drugih priznanj.

Marija, ki jo v njenem rojstnem kraju poznajo kot Lokačevo Mici z Racovnika, se je klekljati naučila v čipkarski šoli v Železnikih. Spomni se, da je klekljala tudi njena mati, ne ve sicer, kako dobro je bilo njeno znanje, vendar pa še danes hrani njen punkelj in nekaj klekljev, ki so stari več kot sto let. »Po letu 1950 so se nato začele odpirati tovarne, v katerih so dekleta dobila delo in zaslužila. Klekljanje ni bilo nič več vredno in smo ga opustile. To se je dogajalo po celi Sloveniji.« Sama je delo dobila v pisarni gozdne uprave v Škofji Loki, kjer je spoznala tudi gozdarja s Koroške Matijo Apohala. Poročila sta se in si dom ustvarila na Prevaljah. »Ni mi žal, zelo lepo je tu, na Koroškem.«

Pri 56 letih je Marija postala vdova in se je znova začela spogledovati s klekljanjem. »Prej več kot trideset let nisem klekljala, občasno sem izdelala kaj malega,« se spominja. Kmalu so jo začeli nagovarjati, da bi tudi druge naučila te spretnosti. Tako je leta 1991, ko je priljubljenost klekljanja po Sloveniji spet začela naraščati, začela učiti otroke, najprej v eni osnovni šoli in nato kmalu še v drugih, vse bolj obiskani so bili tudi njeni tečaji klekljanja za odrasle. Znanje je Marija in tudi nekatere njene koroške kolegice nadgrajevala v šoli klekljanja Mire Kejžar v Škofji Loki, kjer je opravila specializacijo za učiteljico in mentorico klekljanja. Izobraževale so se tudi na čipkarski šoli v Idriji. »Imele smo vse več znanja in tako smo začele učiti po celi Mežiški dolini, kar so Korošice sprejele z navdušenjem. Zagotovo sem jih naučila klekljati 150, če ne še več, sedaj pa že moje učenke učijo naprej. Po šolah delujejo tudi krožki, sicer pa ima vsak kraj svojo klekljarsko sekcijo, kjer se srečujejo na tedenskih srečanjih.«

Marija je klekljarice kmalu združila v sekcijo pod okriljem Kulturnega društva Prevalje, nato pa so na njeno pobudo pred 15 leti ustanovile Društvo koroških klekljaric, ki je z več kot sto članicami eno največjih v Sloveniji. Vseskozi jih je povezovala tudi z drugimi slovenskimi klekljaricami, tudi iz Železnikov. »Vsako leto smo hodile na njihove Čipkarske dneve, klekljarice iz Železnikov pa sem vabila na naše razstave na Koroško,« je povedala Marija. Njena vez z Železniki, še zlasti ko sorodnikov tam ni več imela, je bila tako prav bela nit.

»Čipke so premalo cenjene, kljub temu pa sem vesela, da je klekljanje preplavilo celo Slovenijo. To se ni zgodilo zaradi denarja, saj se s klekljanjem ne da zaslužiti, ampak zaradi lepote in trajnosti klekljanjih izdelkov. Vsake čipke si vesel, ko jo odpneš s punklja,« pravi Marija. Tudi pri 88 letih še vedno rada sede za punkelj. »Moj vid je še dober, roke gibčne in glava bistra.« Še vedno ima eno učenko – medicinsko sestro iz prevaljskega doma starejših, kjer prebiva zadnja leta.