V prvem delu razstave je predstavljen izbor kostumov za gledališče, opero in balet, ki so nastali med letoma 2006 in 2019. / Foto: Tina Dokl

Omara norega klobučarja

To poletje so na Ljubljanskem gradu pripravili retrospektivno razstavo Alana Hranitelja. Ogledate si jo lahko v osrednjih grajskih dvoranah, razstava pa nosi naslov Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. Vmes naletimo tudi na Omaro norega klobučarja.

Ustvarjalni podvigi kostumografa Alana Hranitelja, ki se je rodil v Zagrebu, kjer je obiskoval šolo za upodabljajočo umetnost, od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja pa živi in dela v Sloveniji, se prepletajo na področjih opere, gledališča in filma tako doma kot v tujini. Sodeluje z najpomembnejšimi in najbolj uveljavljenimi ustanovami po svetu.

Marca letos je Hranitelj dopolni 51 let. Kdor meni, da ni videl nobene njegove kostumske umetnine, naj pomisli še enkrat, saj jo morda kljub vsemu je. S svojim ustvarjanjem je recimo navdušil dve veliki pevski divi, sicer različni, a vseeno v svojem poslu dami z veliko začetnico: Josipo Lisac in Heleno Blagne. Sodeloval je s kanadskim gledališčem Cirque du Soleil in na razstavi lahko vidimo tudi risbe likov, ki so nastale v času njegovega sodelovanja s svetovno znanimi umetniki spektakla.

Njegova dela lahko imenujemo umetnine, saj je za stvaritve, ki nastajajo izpod prstov genialnega umetnika, težko sploh uporabiti kakšno drugo ime.

Kdor ga spremlja v medijih, je zagotovo zasledil, da mu izraz modni oblikovalec ni ljub niti ne mara, da ljudje vlečejo vzporednice, delajo primerjave v tej smeri.

Razstava na Ljubljanskem gradu je tridelna, postavljena je ob 33-letnici Hraniteljevega umetniškega delovanja in 13 let po retrospektivni razstavi Kostumografija 1986–2006 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. V prvem delu razstave je predstavljen izbor kostumov za gledališče, opero in balet, ki so nastali med letoma 2006 in 2019. V drugem delu je pod naslovom Počivaj v miru zbranih sedem figur, ki sicer naseljujejo »nevidne« svetove podzavesti, sanj, domišljije in mitologije. Tretji del razstave pa je pogled v Omaro norega klobučarja – pogled v neskončno barviti svet oblačenja, za katerega ni nujno, da ostane zaprt v knjigi Lewisa Carrolla. Vrata (Hraniteljeve) omare so se tako odprla in vse, kar je v njej – in še več – si lahko ogledate na Ljubljanskem gradu do 8. septembra letos.

Pritegnila nas je že dovršenost lutk, omara s svojimi številnimi pokončnimi prostori z zrcalno stensko podobo postane neskončna, ko vsak njen posamezni del z zrcalom na stropu ustvarja še eno razstavo – pogled iz vrha. Izjemna domišljija, strašna nadarjenost ustvarjalca, posluh za detajle, zmožnost kombinacij, na katere gledalec niti ne pomisli, navdušijo prav vsakega obiskovalca Omare. V gledalcu vzbudijo posebna, morda že pozabljena občutja, domišljijo in iskreno otroško navdušenje – pa naj gre za turista ali domačina, naključnega obiskovalca razstave ali nekoga, ki točno ve, da se je na Gradu oglasil samo zaradi Vzporednih svetov Alana Hranitelja.

Besede na tapeti v razstavnem prostoru o Omari Alana Hranitelja v čudežni deželi pravijo takole: »Alan Hranitelj obožuje različne strukture blaga, vzorce, barve … mora jih imeti doma, da jih lahko spreminja v srajce, hlače, telovnike, kravate, čevlje … nastalo je štiristo srajc, sedemsto kravat … zbira tudi klobuke, čeprav jih ne nosi ... igra kombiniranja je brezkončna kot pri premikanju kalejdoskopa. Ogledalca najprej zatrepetajo, potem pa skočijo skupaj na najbolj nepričakovane načine.«