Spomeniki nas učijo o prihodnosti

»Pomembno se je vračati na mesto spomina, da bi razumeli, kaj se zgodi v vojni,« je ob dnevu spomina na dogodek pod Storžičem 5. avgusta 1941 opozorila slavnostna govornica dr. Ljubica Jelušič.

Lom pod Storžičem – S pohodom in slovesnostjo so pri spominskem obeležju pod Storžičem počastili tragični dogodek izpred 78 let. Četrtega avgusta leta 1941 je bil na jasi pod Storžičem iz tržiške in kranjske čete ustanovljen Storžiški bataljon, prvi na Slovenskem. Le dan kasneje je bila prelita kri borcev Storžiškega bataljona in življenje je zaradi izdajstva izgubilo osem skoraj neoboroženih mladih partizanov: Jože Janežič, Peter Ahačič, Marija Bečan, Marija Štefe, Marija Solnar, Anton Guček, Jože Gradišar in Andrej Kmet. Njihova imena so vklesana v spomenik. Osrednja govornica je bila dr. Ljubica Jelušič, obramboslovka, političarka, profesorica, ki je osvetlila okoliščine, v katerih se je poboj zgodil. »Ko govorimo o teh ljudeh z avgusta 1941, pravzaprav govorimo o upornikih, kajti na sebi še niso imeli nobenih vojaških oznak. Vse, kar so naredili, je bilo to, da so razumeli, da bi okupacija gorenjskega prostora pomenila konec slovenskega življa.« Odločitev nemškega rajha, kot je pojasnila, je bila, da najprej naredijo rasni pregled in ugotovijo, kdo je primeren, da živi v mejni pokrajini nemškega rajha, in koga je treba izgnati oziroma likvidirati. Slovencem niso povsem zaupali, da bi živeli v tako pomembni poziciji, kjer je meja – poudarila je meje zato, da bomo razumeli, kakšen odnos imamo danes do meja svoje države. Nemci niso hoteli imeti opuščenih mejnih krajev, sem so nameravali naseliti tirolske Nemce. Do uresničitve ideje ni prišlo, zahvaljujoč tudi tistim, ki so se odločili za upor, med njimi teh osem padlih.

»Zakaj je dobro ohranjati spomenike in spomine na tako davne dogodke? Evropa in naši zavezniki, tudi naši politiki, mislijo, da je vojne za vedno konec. Tisti, ki so se razvili kot neke vrste glavni protagonisti boja proti fašizmu in nacizmu so bili tudi prepričani, da so za vedno premagali to zlo. To so govorili tudi tisti, ki so v drugih delih sveta, v Afriki, Aziji skrbeli za to, da so žrtve padale pod streli njihovih orožij. Nikoli več vojne je veljalo za Evropo, ne za druge dele sveta, kjer je bilo že toliko spopadov, da bi lahko govorili o tretji svetovni vojni. Evropejci smo mislili, da se svetovne vojne lahko zgodijo samo nam. V resnici je umrlo že na milijone ljudi v nerazvitih delih sveta. In tisto, v čemer so oni umirali, ni imelo pravice biti tretja svetovna vojna. Mir v Evropi so vzdrževali zavezniki s krhkim ravnotežjem velikih sil. Poudarjam – krhkim ravnotežjem ...« Zato, kot je poudarila Jelušičeva, se je pomembno vračati na mesto spomina, da bi razumeli, kaj se zgodi v vojni: »Treba bo še velikokrat priti k različnim spomenikom, ker nas ti učijo o prihodnosti. Mi bi radi mir v prihodnosti. Ta mir se zavaruje tudi z bojem, zato tega nikoli ne pozabimo.«

Spominsko slovesnost so pripravili Občina Tržič, Združenje borcev za vrednote NOB Tržič, Krajevna skupnost in PGD Lom pod Storžičem, Občinsko združenje slovenskih častnikov Tržič, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Tržič, Policijsko veteransko društvo Sever Gorenjska in Planinsko društvo Tržič. Zbrane sta nagovorila tudi podžupan Občine Tržič Dušan Bodlaj in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Tržič Jure Jerkič, ki je podelil priznanje praporščak Zveze borcev NOB Slovenije dolgoletnemu nosilcu in skrbniku prapora KO ZB NOB Križe Petru Pavlinu in verjetno v Sloveniji najmlajšemu nosilcu in skrbniku prapora Sergeju Radosavcu iz ZB NOB Tržič.