Yuval Noah Harari, 21 nasvetov za 21. stoletje, prevedla Polona Mertelj, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019, 360 strani

21 nasvetov za 21. stoletje

»Človeštvo je sredi sprememb, kakršnih še ni doživelo – vse naše stare zgodbe se sesedajo, nove zgodbe, ki bi jih zamenjala, pa še ni. Kako lahko sebe in svoje otroke pripravimo na svet, v katerem se dogajajo najkorenitejše spremembe v zgodovini in ki je ovit v radikalne negotovosti? Danes rojeni otroci bodo leta 2050 stari dobrih trideset let. Če bo vse po sreči, bodo živi tudi še leta 2100 in bodo morda celo aktivni prebivalci 22. stoletja. Česa bi jih morali naučiti, da bodo znali preživeti in dobro živeti leta 2050 ali v 22. stoletju? Katere spretnosti bodo potrebovali, da bodo dobili službo, razumeli dogajanje okoli sebe in znali krmariti po blodnjaku življenja? Odgovorov na ta vprašanja ne poznamo, saj nihče ne ve, kakšen bo svet leta 2050, kaj šele leta 2100. Prihodnosti seveda nikoli nismo znali točno napovedovati. Toda zdaj je to še težje kot kdaj prej; ko nam bosta tehnika in tehnologija omogočili inženiring telesa, možganov in uma, ne bo več nobene gotovosti niti v zvezi s tem, kar se je prej zdelo trdno in večno …« (str. 293)

To je odlomek iz knjige, ki bi jo moral prebrati vsak, ki ga zanima, kaj se nam obeta v bližnji ali malo bolj oddaljeni prihodnosti. V besedilu, ki gornjemu sledi, sem Kitajsko nadomestil s Slovenijo. In tako se glasi: Pred tisoč leti je bila za ljudi prihodnost v marsičem neznanka, pa so bili kljub temu prepričani, da se osnovne značilnosti človeške družbe ne bodo spremenile. Tisti, ki so leta 1019 živeli na ozemlju današnje Slovenije, so vedeli, da bi cesarstvo nemške dinastije Otonov do leta 1050 lahko propadlo, da bi Vikingi lahko napadli s severa in da bi epidemije lahko pobile milijone ljudi. Vendar jim je bilo jasno, da se bo tudi leta 1050 večina ljudi preživljala s kmetovanjem in tkanjem, da bodo moški še vedno vladali nad ženskami, da bo pričakovana življenjska doba še vedno okoli štirideset let in da bo človeško telo popolnoma enako. Zato so revni starši leta 1019 svoje otroke učili sejati žito in tkati domače laneno platno, premožnejši so sinove učili, kako naj se izurijo v veščinah branja, pisanja in bojevanja, hčere pa, naj bodo skromne in poslušne gospodinje. Bilo je očitno, da bodo leta 1050 te spretnosti še vedno potrebovali. Danes pa nimamo pojma, kakšna bosta leta 2050 Slovenija in preostali svet … Nekateri ljudje bodo verjetno živeli veliko dlje kot zdaj; človeško telo bo po zaslugi bioinženiringa ter neposrednih vmesnikov med možgani in računalniki doživelo revolucijo, kakršne ni še nikoli … Hm.