Dvojezičnost na turističnih tablah
Dva dogodka, ki se bosta zgodila konec tedna, omenjamo posebej. V Pliberku se bo že danes, uradno pa jutri začel 626. Jormak, sejem na župnijskem travniku, največja gospodarska in zabavna prireditev v Podjuni. Jormak bo trajal do ponedeljka, 2. septembra. V Svečah/Suetschachu v Rožu pa bodo jutri popoldne ob 17. uri počastili 110-letnico Slovenskega prosvetnega društva Kočna.
V občini Bekštajn/Finkenstein, v turistični občini ob Baškem jezeru/Faaker See na skrajnem zahodnem delu Roža na meji z Ziljsko dolino, so postavili šest velikih turističnih panoramskih tabel. To za razvito turistično območje ne bi bilo nič neobičajnega, če ne bi bile te table dvojezične – nemške in slovenske. Zasluge za to ima slovenska Enotna lista Bekštajn, ki ji je za postavitev dvojezičnih tabel uspelo pregovoriti občinsko vodstvo in Turistično zvezo beljaške regije. Table so postavili na najbolj obiskanih in na najbolj znanih turističnih točkah v okolici Baškega jezera. V bekštajnski občini so pred tem z nekaterimi dejanji pokazali, da je tudi dvojezičnost stvarnost. Tako so izdali zelo iskane dvojezične zemljevide občine s starimi krajevnimi in ledinskimi imeni. Ta imena so bila vpisana tudi v avstrijski Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ob tem je treba povedati, da potekajo v občini, še posebej v Ločah/Latschachu in na obnovljenem bekštajnskem gradu dvojezične prireditve. Trg ob cerkvi so poimenovali po Franzu Treiberju (1863–1948), zavednem Slovencu, duhovniku in šolniku, rojenem v Bačah ob Baškem jezeru, ki je leta 1896 v Šentrupertu pri Velikovcu ustanovil prvo Slovensko narodno šolo. Po plebiscitu šola in Treiber nista več zdržala pod pritiskom Nemcev, zato se je Treiber preselil v Slovenijo, kjer je bil do smrti duhovnik v Topolšici. Pokopan je v Podkraju pri Velenju. Njegov stric je bil tudi Franz Treiber, ki je znan kot avtor znamenite koroške slovenske pesmi Nmau čez izaro.
»To se seveda ne zgodi samo od sebe,« pove Simon Triessnig iz Loč, zavzet kulturni in tudi politični delavec. »Namesto nas tega ne bo storil nihče. Truditi se je treba in poskušati. Pred leti so slovenščini in dvojezičnosti še marsikje in marsikdaj rekli ne, sedaj pa se to zgodi le redko. Če oblast občasno pozabi na nas in na dvojezičnost, jo pač spomnimo, da smo tukaj,« pove Simon, ki je zadnja leta zaposlen na koroški Karitas in skupaj z mamo Ani, rojeno v Šentjakobu, živi na domu v Ločah.