Tomaž Kržišnik: Umetnost misli

»Tomaž Kržišnik je umetnik, ki se poslužuje tradicionalnih likovnih medijev, vendar jih uporablja na samosvoj, velikokrat duhovit način. Skorajda ni likovnega področja, v katerem mojster ne bi prepričljivo izrazil svojega umetniškega jaza. Raznolikost Kržišnikove prakse nam odkriva ustvarjalca univerzalnega kova, ki se z enako vnemo posveča avtorski risbi kot grafiki, pastelnemu slikarstvu, oblikovanju plakatov, logotipov in unikatnemu oblikovanju v keramiki, steklu ali kamnu. Je izvrsten domišljijski inovator, ki vsak (na videz morda zanemarljiv in nepomemben) fragment likovnega dela izpostavi in ga naredi vidnega. Kržišnikov prepoznavni risarski rokopis se odlično obnese na interdisciplinarnih področjih knjižne ilustracije, grafičnega oblikovanja, gledališke scenografije, oblikovanja lutk in vidnih sporočil. Kržišnik ni formalist, temveč improvizator. Nikoli ni docela zadovoljen z doseženim; je vedno drugačen in zato nagnjen k eksperimentiranju. Ostaja spontan, ker ne počne točno tistega, kar bi se od njega pričakovalo. Ker konstantno išče nove rešitve in nove zgodbe, ni niti dolgočasen, niti ne zapada v maniro. Iz kreativnega kaosa kakor sanjav in igriv otrok oblikuje svoje brezčasne umetnine izven vseh kalupov. Kržišnikova oblikovalsko-slikarska pripoved je slikovita in razgibana, preprosta in sproščena. Lahkotnost prehajanja iz enega v drugi ustvarjalni medij je rezultat poglobljenega tehničnega znanja, umetniške širine, prepoznavne osebne poetike, inventivnosti ter inovativnosti. Njegovo angažirano vizualno komuniciranje z izrazito osebno noto je v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja prekinilo z ustaljenimi konvencijami našega grafičnega oblikovanja, ki je izšlo iz arhitekture in je v povezavi z izročilom 'uporabne grafike'. Tomaž Kržišnik je v slovensko oblikovanje začel vnašati za tisti čas netipične slikane in risane prvine, jih 'slikovito' postavil v ospredje in (skupaj z novo obravnavo tipografije) podredil celostni likovni zasnovi.« (str. 5)

To je prvi odstavek eseja, v katerem je Boštjan Soklič, kustos te razstave, povzel Kržišnikovo umetnost in jo označil za umetnost misli. Ključni stavek: »Namesto veristične slike sveta nam ponuja paralelni svet – odklon od praznega imitiranja resničnosti: vzpostavlja namreč umetnost misli, izhajajoče iz dejstev, ki zadevajo dinamizem odnosov med barvo in obliko …« Razstavo si je mogoče še do konca leta 2019 ogledati v Muzeju Žiri.