Svoboda

Zadnje čase se večkrat opomnim, kako srečna sem lahko, da se v koščku sveta, kjer živim, počutim varno in svobodno. Ni me strah, če se pozno zvečer sprehodim po mestu, ne omejuje me policijska ura, s potnim listom grem skorajda kamorkoli si zaželim, nihče me ne bo preganjal, če oblečem mini krilo, in tudi tale komentar lahko napišem brez strahu, da bi zaradi svojih misli izgubila službo.

Se tega zavedamo dovolj? Mislim, da ne.

Prav tako se premalo zavedamo, da nam svobodo po drugi strani številne stvari tudi kratijo. Denimo to, da nismo samooskrbni pri predelavi hrane, kar nas dela odvisne od drugih držav. Pa to, da v službo preprosto moramo hoditi, če želimo plačati vse položnice, ne glede na to, da bi se cele dneve raje potepali po naravi. Nesvobodne nas v veliki meri delajo tudi mobilniki in elektronska pošta in s tem povezan občutek nenehne dosegljivosti. Pa tudi navidezni občutek izbire v prepolnih supermarketih, ki se šibijo pod različnimi blagovnimi znamkami, ki pa imajo v resnici bolj kot ne zgolj peščico lastnikov.

Preprosto se je treba zavedati, da svoboda ni nekaj samoumevnega, še manj trajnega, o čemer nas uči že zgodovina.

Zato je dobro, da se sem in tja pojavi nekdo, ki 'zaspano' javnost, vajeno svoje cone udobja, predrami s projektom, kakršen je denimo 'trumpastični' Kip svobode, ki so ga pred dnevi odkrili v vasici Sela na obrobju kamniške občine. Osemmetrski kip se mnogim zdi smešen, nekaterim neumen in nepotreben, spet drugim zabaven ali pa preprosto zanimiv. Avtor pravi, da je grd, bizaren in resničen. In prav zato grozljiv. Kot so bizarni in resnični ter grozljivi nekateri politiki in populisti, ki govorijo preprosto tisto, kar množice želijo slišati, delujejo pa zgolj v smeri lastnih koristi.

Kip svobode na Selih svojo desno roko drži dvignjeno v pozdrav, podobno kot izvirni Kip svobode v New Yorku, a tudi sumljivo podobno – le pod drugačnim kotom –, kot so jo držali nacisti Hitlerju v pozdrav.

Sporočilo omenjenega kamniškega kipa svobode, kot ga razumem sama, je, da smo kot civilizacija padli zelo nizko od ideje izvirnega kipa svobode, ki je s svojo veličino in roko, dvignjeno v pozdrav, izrekal dobrodošlico utrujenim, revnim, a ambicioznim prišlekom (tudi premnogim našim rojakom!), ki so se v Ameriko podajali v želji po boljšem življenju in predvsem svobodi. Kot to danes počne na milijone ljudi po vsem svetu, tudi pred našim pragom. Kakšno dobrodošlico pa jim izrekamo danes?