Hodili za Za več močnih utripov

»Bil sem že "na drugi strani", zaradi pomoči zdravnikov pa sem danes živ in na pohodu v Tamarju. Tudi sam sem šel čez ECMO in transplantacijo srca leta 2016. Naj se sliši glas, kakšen napredek je naredila stroka,« je poudaril Branislav Toplak iz Murske Sobote, udeleženec prvega dobrodelnega pohoda v Tamar, s katerim so želeli seznaniti širšo javnost z metodo ECMO in dati podporo bolnikom in zdravstvenemu osebju, ki to zdravljenje izvaja.

Zdravljenje z ECMO (zunajtelesno membransko oksigenacijo) je namenjeno bolnikom z najtežjo obliko odpovedovanja srca in/ali pljuč. ECMO sicer ne pozdravi bolezni, ampak daje čas, da se bolnikovo srce ali pljuča pozdravijo oziroma da zdravniki ugotovijo, ali je bolniku možno pomagati s presaditvijo organa. Z ECMO je možno nadomeščati delovanje srca in/ali pljuč od nekaj ur do nekaj tednov. Gre za vrsto invazivnega zdravljenja, s katerim preko zunajtelesne črpalke črpajo kri iz telesa in jo nasičeno s kisikom vračajo nazaj v telo. Prve korake v zdravljenje z ECMO so pri nas naredili zdravniki Intenzivnega oddelka otroške kirurgije, sledili so jim zdravniki kardiovaskularne kirurgije, leto 2009 pa je prineslo razmah uporabe ECMO ob pojavu gripe H1N1. ECMO so za odrasle internistične bolnike začeli uporabljati na Kliničnem oddelku (KO) za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana leta 2009.

Pobudnika pohoda sta oskrbnik doma v Tamarju Marko Bernik in doc. dr. Vojka Gorjup, dr. med., namestnica predstojnika KO za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana, ki je povedala: »Želimo, da tudi širša laična javnost izve, kaj vse se v Sloveniji dela. Da lahko tudi, če se srce ustavi, če pljuča ne delajo, človek živi s pomočjo teh aparatov. Približno štirideset takih bolnikov imamo na leto. Če jih damo na aparat, je okrog petdeset-, šestdesetodstotno preživetje, kar je ogromno. Če teh aparatov ne bi imeli, bi bila smrtnost teh bolnikov osemdeset-, devetdesetodstotna. Druga misel, zakaj smo šli na pohod, je, da se bolniki družijo; in tudi sami so dali predlog, da bi bilo dobro to izvesti nekje v naravi, izven bolnišničnega okolja.« Gorjupova je opozorila, da zdravstvena zavarovalnica v vseh teh letih te sicer izjemno drage metode ni prepoznala kot izjemno pomembne. »Povsod po svetu, celo na Hrvaškem, je to metoda, ki je posebej plačana. Zavarovalnica bi morala tudi pri nas nameniti poseben "žakelj" za ECMO-bolnike.« Cilj stroke ni samo, da zelo bolne vrnejo v življenje, ampak da je njihovo življenje kakovostno. »Leta 2011 sem zbolela za bakterijo streptokok, ki se je razvila v sepso. Bila sem v komi, po 37 dneh sem se zbudila – ECMO mi je rešil življenje, potem je bilo pa na meni, da se spravim k sebi. Danes sem super, brez posledic,« je dejala Nuša Bernik iz Rateč. Martin Kojadin iz Ljubljane je doživel srčni zastoj z zapletom, zdravljenje je potekalo s pomočjo ECMO. Od tega je pol leta – in kot je poudaril, mu je ECMO rešil življenje, zdravniki so tudi takoj in pravilno ukrepali. »Počasi okrevam, rehabilitacija je kar dolgotrajna,« je še dejal. Ampak je peš prišel do Tamarja. »Športnik sem bil prej, hodil sem v hribe, letos sem želel na Jalovec, pa je prišlo do srčnega zastoja. Sem pa danes že na pol poti do Jalovca,« je optimistično sklenil.