Trajnostno gospodinjstvo

Če so med počitnicami otroci vsaj kakšen teden doma (zgodi se celo, da jim to uspe …), tedaj oni gospodinjijo. Veselim se tega, po drugi strani pa vem, da bo jedilnik okrnjen, bolj študentski, da bomo imeli v jedeh veliko smetane in drugih maščob, zagotovo bomo jedli testenine s tuno in druge oblike študentske kuhinje.

Kaj sem opazila? Kadar kuhajo otroci, se nam takoj poveča količina smeti v zelenih in rumenih smetnjakih. Kupujejo napol pripravljeno hrano, sladka pijača jim zelo tekne, čeprav imamo domače sokove in sirupe. Na seznamu živil je več čipsov, piškotov in vsega drugega. Tudi mleko bi raje kupovali embalirano v tetrapaku, kot da bi pomivali steklenice, s katerimi hodimo na mlekomat. V trenutku se nabere več embalaže, prav neverjetno. Potem se je še zgodilo, da zabojnikov niso odpeljali ali jih nismo ustrezno postavili ob cesto, in vso plastično embalažo je bilo treba dodatno odpeljati na ekološki otok. Poleti ne gori v kaminu, tako ne moreš pokuriti nobene papirnate embalaže in smetnjaki so kaj kmalu premajhni. Pozorna sem, kako ob kontroliranem kupovanju in kuhanju običajna velikost zabojnikov zadošča za sedemčlansko družino, če pa bi podlegel sodobnemu nakupovanju in kuhanju napol pripravljene hrane z veliko odpadne embalaže, bi se zadušili v smeteh.

Grozdje smo že obrali in skuhali sirup. Naša dva modna kuhinjska pripomočka, črna sokovnika Emo Celje, sta bila že v uporabi, pa veliki lonci in sod iz nerjaveče pločevine, kjer s potopnim grelcem pasteriziramo sirup in ga točimo v steklenice. V obtoku imamo več kot sto litrskih steklenic z navojem, ki jih uporabljamo za grozdni sirup, zeliščne sokove, za nakup mleka iz mlekomata. Če bi to zamenjali z embalažo za enkratno uporabo, bi morali namestiti večji zabojnik za smeti. Tako preprosto, vendar terja odločitev. Takšno trajnostno gospodinjstvo vzame več časa. Embalažo je treba pomivati, shranjevati. Če kuhamo pretežno enolončnice in jedi na žlico, kar pač kuhamo, je odpadne embalaže malo. Če pristanem pri bolj sodobnih jedeh, je vse te navlake več. Količino smeti moramo zmanjšati pri izvoru, pri nakupu. Seveda zmanjšamo prostornino, če embalažo pravilno zložimo, jo stisnemo, pa je še vedno vsega tega veliko. Je pa res, da če kuhamo bolj trajnostno, nam vse skupaj vzame več časa. Ali pa tudi ne. Grozdni sirup se kuha enkrat na leto, jabolčni sok bomo stisnili enkrat in bo čakal v 60-litrskem sodu. Enolončnice in jedi na žlico skuhaš enkrat v večji količini, pa je jed pripravljena za dva ali tri dni, kruh pečemo dvakrat tedensko, pa zadošča za vseh sedem dni. Kakor se človek navadi, tako je, ampak res se moraš navaditi in vse skupaj ponotranjiti. Da je tak način kuhe bolj zdrav in okusen, je jasno. Je malo bolj zamuden, pa ni nujno, da terja več časa, je bolj prijazen do okolja in na koncu je še cenejši.

Očitno je tako, da mora mlad človek to izkusiti na svoji koži in predvsem v svoji denarnici.