Ponovitev Petra Handkeja

»Četrt stoletja ali en dan je minilo, ko sem, po sledeh svojega pogrešanega brata, prispel na Jesenice. Ni mi jih še bilo dvajset, in v šoli sem imel pravkar za seboj zadnji izpit. Pravzaprav bi se bil lahko počutil osvobojenega, saj so se po tednih učenja pred menoj odpirali poletni meseci. Ampak odpeljal sem se razdvojen: doma v Vogrčah star oče, bolna mati in zmedena sestra. Poleg tega sem se v zadnjem letu, rešen duhovniškega internata, vživel v skupnost celovškega šolskega razreda, kjer so bila v večini dekleta, zdaj pa sem se nenadoma znašel sam. /…/ Obmejni vojak na Jesenicah me je, potem ko je ošinil moj sveže izdani avstrijski potni list, kajpada nagovoril v svojem jeziku. Ko ga nisem razumel, je dejal po nemško, Kobal je vendar slovansko ime, ‘kobal’ se imenuje prostor med razkrečenimi nogami, ‘razkorak’; in tako tudi človek, ki stoji z razkoračenimi nogami. Moje ime velja torej bolj zanj, za vojaka. Starejši uradnik poleg njega, v civilu, belolas, okroglih učenjaških očal brez okvirjev, je z nasmehom pojasnil, da pomeni temu ustrezni glagol ‘plezati’ ali ‘jezditi’, tako da bi moje ime Filip, konjeljub, sodilo h Kobalu; lahko bi bil navsezadnje v čast svojemu imenu. (Kasneje se mi je še pogosto dogajalo, da so se prav uradniki neke tako imenovane napredne dežele, ki je bila nekoč del velecesarstva, izkazovali s presenetljivo izobrazbo.) Nenadoma se je zresnil, stopil korak bliže in se mi slovesno zazrl v oči: moral bi vedeti, da je v tej deželi pred četrt tisočletja živel ljudski junak po imenu Kobal. Gregor Kobal, iz okolice Tolmina, ob zgornjem toku reke, ki se spodaj v Italiji imenuje Isonzo, je bil leta tisoč sedemsto trinajst eden izmed voditeljev velikega tolminskega kmečkega punta in leto nato s svojimi tovariši usmrčen. Njegov da je stavek, ki v republiki Sloveniji še danes slovi po svoji ‘nesramnosti’ in ‘drznosti’, češ da cesar ni nič drugega kot ‘sluga’ in da bodo stvari že vzeli v svoje roke! Tako poučen – z nečim, kar sem že vedel –, sem smel, z mornarsko vrečo preko ramen, ne da bi moral pokazati gotovino, stopiti iz mračne obmejne železniške postaje v severno jugoslovansko mesto, ki se je takrat na šolskih zemljevidih, poleg Jesenice, v oklepajih po staroavstrijsko še imenovalo Aßling …«

To je odlomek iz enega od (po vsebini) najbolj slovenskih del nobelovca Petra Handkeja. Z njim želim spodbuditi k branju tega velikega pisatelja in zapeljati bralce stran od medijskega prepiranja o njegovih domnevnih političnih grehih …