Na bojišču velike vojne

V spomin na stoto obletnico konca prve svetovne vojne in kasnejših pogajanj o meji so člani dupljanske organizacije za vrednote NOB obiskali bojišče soške fronte.

Duplje – Ne le druženje, ampak tudi spoznavanje krajev, v katerih je pred dobrimi stotimi leti divjala prva ali tako imenovana »velika vojna«, še posebej nam najbližja soška fronta, je bil razlog, da so se člani organizacije Zveze borcev za vrednote NOB iz Dupelj odločili za obisk teh krajev ob naši zahodni meji. S tem so se spomnili stote obletnice konca te vojne in mirovnih pogovorov in dogovorov, ki so šli tudi na škodo slovenskega ozemlja. Dupljanci so najprej obiskali 609 metrov visoki Sabotin, ki mu zaradi številnih kavern in večnadstropnih strelskih jarkov rečejo tudi preluknjana gora. Skupaj jih je nad 15 kilometrov. Na Sabotin in na bližnji Škabrijel je z italijanske strani tolklo blizu 2000 topov, granate pa so bile težke od 200 do 400 kilogramov. Na Sabotinu so se bojevali in umirali vojaki 22 narodnosti in petih veroizpovedi, ki so govorili 18 jezikov. Za Sabotin in še posebej za Škabrijel, ki med vojno ni nikdar padel v italijanske roke, pravijo, da je padlo največ granat na kvadratni meter, v najhujšem obstreljevanju tudi več kot osemdeset. Na Sabotin je mogoče priti po tako imenovani Osimski cesti, ki je po letu 1985 povezala Solkan z Goriškimi brdi in tudi z vrhom Sabotina.

Spominsko potovanje se je nadaljevalo v slovensko vas Števerjan na italijanski strani, kjer je doma znani festival narodno zabavne glasbe in kjer je sredi kraja, ob cerkvi, postavljen spomenik žrtvam fašizma. Naslednja postaja je bil kraj Oslavje, kjer v kostnici na hribu Kalvarija počiva 20.000 znanih in 37.000 neznanih vojakov, umrlih v prvi svetovni vojni. Večinoma so Italijani. Potovanje po krajih, povezanih s prvo svetovno vojno, se je nadaljevalo v Sredipolju ali Redipuglii po italijansko, kjer je največje grobišče italijanskih vojakov (okrog 100.000) in v bližini v Foglianu pokopališče padlih na avstro-ogrski strani, tudi številnih Slovencev. Zadnji postaji sta bili Doberdob in slovenski spomenik padlim v boju proti fašizmu ter pokopališče Miren pri Gorici, kjer je septembra leta 1947 določena meja prečkala tudi grobove, tako da je bila glava pokojnika na slovenski, noge pa na italijanski strani. Preko tega pokopališča je bilo, kljub varovanju na obeh straneh, veliko pobegov iz nekdanje Jugoslavije v Italijo. Nesmisel je bil kasneje odpravljen. Mejna črta poteka za pokopališčem.