Tristo pravljičnih zajcev

Tristo zajcev je naslov zbirke najlepših slovenskih ljudskih pravljic iz zapuščine Milka Matičetovega, ki jih je za knjigo pripravila Anja Štefan.

Ljubljana – Prvi decembrski dobri mož, ta naj bi bil resničen, je svoje letošnje poslanstvo dobro opravil, na poti pa sta vsaj še dva, eden z jelenskim spremstvom, drugi v družbi vilinskih bitij – oba pa pravljična. Prav take so tudi pravljice v zbirki z naslovom Tristo zajcev, ki kar buhtijo od domišljije, hkrati pa nam povedo tudi kakšno poučno, kako biti dober človek za današnje čase. Etnolog in etnograf dr. Milko Matičetov (1919–2014) bi letos septembra dopolnil sto let. Prvi motiv za pripravo knjige izbranih pravljic, ki jih je v mnogih letih Matičetov zbral pri svojem terenskem delu, je bil hitro znan, drugi je bil nedvomno izbor avtorice Anje Štefan, pesnice, pisateljice, pripovedovalke in raziskovalke pripovednega izročila ter seveda poznavalke opusa Matičetovega. »Knjigo smo z Anjo pripravljali kar nekaj let, saj sta izbor in priprava pravljic za današnji čas zahtevala veliko poznavalskega dela,« je povedala urednica Irena Matko Lukan.

V knjigo z naslovom Tristo zajcev, teh v ljudskih pravljicah res ne manjka, je Štefanova izbrala 44 ilustriranih pripovedi iz bogate zapuščine akademika. Nekaj je seveda že znanih in so v preteklih letih izhajale v različnih revijah za otroke in knjižnih zbirkah, nekaj pa je povsem novih, izbrskanih iz njegovega obsežnega gradiva. »Proces dela pri izbiri pravljic ni bil enostaven in je bil zelo dolgotrajen. Vse gradivo Milka Matičetovega je zbrano, a hkrati zaklenjeno v rokopisih. Polni zvezki na drobno popisani s svinčnikom, ko je treba od besede do besede, od strani do strani …,« pripoveduje Anja Štefan, ki je skrbela, da bodo izbrana besedila, pripovedovana sicer v drugačnem okolju in času, živela tudi z današnjimi otroki.

K sodelovanju so v založbi povabili štiri odlične ilustratorje različnih generacij, Ančko Gošnik Godec, Zvonka Čoha, Jelko Godec Schmidt in Ano Zavadlav, ki so prispevali nove ilustracije, nekaj pa jih je že legendarnih iz prejšnjih objav. Pravljice je Štefanova v zadnjem delu knjige nadgradila z besedilom o pripravi izbora in svojem delu z zapuščino Milka Matičetovega, za vsako pravljico je pripravila pojasnila s kratkimi terenskimi razlagami, knjigo pa je s spomini na očeta in Rezijo oplemenitila še Zarja Koliševska, medtem ko Franci Šarf piše o Milku Matičetovem kot sodelavcu. Knjiga se konča s kratko pravljico, ki gre takole: »Nekoč je živela babica. Imela je majhen hlevček, v hlevčku pa kravo. Krava je imela tele, tele je imelo zvonec – pa je te pravljice konec.« Knjiga prinaša živo slovensko pravljico, takšno, kot se je pripovedovala včasih in kot jo lahko pripovedujemo danes.