Košček dobe, ki jo je doživel Štukelj

Na muzejskem večeru v Pollakovem salonu Tržiškega muzeja so avtorji Ivan Čuk, Alenka Puhar in Aleks Leo Vest predstavili knjigo Gospod Leon Štukelj in Tovariši.

Tržič – Esejistična študija o izrednem sokolu Leonu Štuklju je napisana na podlagi njegovih zapisov, korespondenc, dnevnikov in arhivskih listin. Bil je slovenski izobraženec, človekoljub, svetovljan, rotarijec, vrhunski telovadec in športnik, ki je v svojih skritih spominih opisal tiste doživljaje, ki mu jih prej v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji očitno niso želeli objaviti, sam pa si tega ni upal storiti niti kasneje v Republiki Sloveniji. Knjigo je oktobra lani izdala Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, v njej pa so zapisani zamolčani in pozabljeni spomini Leona Štuklja na čas do druge svetovne vonje, med njo in po njej, njegova sodniška pot, kazenski pregon, na samem začetku pa nam odstre vpogled v osebnost Leona Štuklja v temi nečastne sodbe. Odpira številna vprašanja, o katerih se doslej ni razpravljalo in so obenem odraz časa, ki ga je Štukelj živel in ga tudi sooblikoval.

Leon Štukelj sicer ni bil Gorenjec, a kot je dejala direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek, predstavitev njegove knjige nedvomno sodi ravno v Tržič, saj to mesto velja za mesto z največ udeleženci olimpijskih iger na število prebivalcev. »Prepričana sem, da so se številni tržiški športniki navdihovali pri tako veliki osebnosti, kot je bil Leon Štukelj,« je poudarila Babškova. Štukelj je bil rojen leta 1898 v Novem mestu in že pri devetih letih postal član Sokola Novo mesto. Bil je študent pravnih fakultet na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani. Leta 1924, ko je tudi diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, je osvojil zlato odličje na olimpijskih igrah (OI) v Parizu v mnogoboju in na drogu. Štiri leta kasneje je na OI v Amsterdamu osvojil zlato odličje na krogih in bronasto odličje z izbrano vrsto in v mnogoboju, leta 1936 pa še srebrno odličje na krogih na OI v Berlinu. O njegovih telovadnih uspehih je bilo v pozni jeseni njegovega življenja povedano toliko lepega in napisanih toliko hvalnic, da je o njem nastala javna podoba človeka, ki je bil predvsem telovadec svetovnega slovesa, kot osebnost pa zadržan in previden. Njegovo življenje se je končalo leta 1999 in šele dvajset let po njegovi smrti lahko preko omenjene knjige končno simbolično izreče tisto, kar mu je ležalo na duši, pa si ni upal objaviti. Kaj mu je preprečevalo, da bi o določenih spominih javno spregovoril, se natančno ne ve, tega tudi ni zapisal, je pa v malo sivo knjižico napisal posvetilo, ki pravi: »Naj bodo ti zapisi v spomin na očeta hčerki Lidiji, morda jih bo lahko uporabil tudi kronist, ki bo želel osvetliti košček dobe, ki sem jo doživljal, slednjič pa tudi moja poslednja volja in želja.« To kratko, a bistveno sporočilo je avtorje Ivana Čuka, profesorja na Fakulteti za šport, Alenko Puhar, znano publicistko, novinarko in pisateljico, ter Aleksa Lea Vesta, politika in športnika, spodbudilo, da Štuklju izpolnijo poslednjo željo in voljo.

Muzejski večer, ki ga je organiziral Rotary klub Tržič Naklo, povezoval pa njihov aktualni predsednik Jožef Perne, se je dotaknil predvsem dejstev, ki so o Štuklju, njegovih sodobnikih, družbenem in političnem dogajanju manj znana. Avtorji so pripovedovali o zgodovini društva Sokol, o delovanju Leona Štuklja in njegovem pogledu na sokole in kako je oblast gledala nanj. Omenili so tudi Viktorja Murnika, ki naj bi ga zgodovina neupravičeno zamol­čala, saj je ravno on postavil dejavnost Sokola na klasične sokolske temelje. Leon Štukelj je bil med drugim tudi rotarijec. Od leta 1936 je bil član Rotary kluba Maribor, najstarejšega Rotary kluba v Sloveniji. Po njem so poimenovali fundacijo, ki podeljuje štipendije mladim športnikom.