Zgodila se je Barcelona

Petra Horvat je doma iz Spodnjih Gorij, a zadnja tri leta živi in dela v Barceloni. Domov se vrača vsakič, ko imajo v Barceloni »počitnice«. Ker je učiteljica plesa, ji delo to dopušča. V Sloveniji preživi tudi poletne počitnice, organizira različne plesne delavnice, največ časa pa želi preživeti z domačimi.

S plesom je Petra prišla v stik pri devetih letih, ko ju je s sestro mama peljala v osnovno šolo na Bled, kjer sta se prvič srečali z jazzbaletom. »Od takrat dvorane nisem zapustila,« pravi. Nadaljevala je s hiphopom, disko danceom, spoznala je tudi osnove brakedancea, pritegnila jo je še kakšna plesna zvrst. Njena prav plesna pot se je začela v takratnem Blejskem plesnem studiu, kasneje BPS Radovljica. Precej je tekmovala, a že pri 16 letih so ji zaupali vlogo učiteljice. Pri plesu in delu s plesalci je bila uspešna. V vsem tem času je odkrivala tudi svoj pedagoški jezik, istočasno pa se je sama še razvijala v plesalko.

Pri 24 letih je odkrila sodobni ples in fizični teater – smer klovnovstvo. »Udeleževala sem se delavnic in spoznavala teater. Vedno bolj me je privlačilo mešanje disciplin, kot so ples, igra, petje. Potem je Slovenija za moje želje postala premajhna. Želela sem si izobraževanja, kjer preživiš osem ur na dan v dvorani; ki ti ponastavi možgane in telo ter se ponovno rodiš kot ustvarjalec in se postaviš na noge – in to se je zgodilo v Barceloni,« razlaga Petra. Moveo – centro de teatro fisico y mimo corporal oziroma gibalno gledališče, center fizičnega teatra in telesne mimike ji je priporočil mednarodni učitelj sodobnega plesa Guy Nader, ki ga je takrat srečala na festivalu Vibra v Ljubljani in je v preteklosti obiskoval omenjeni center. Petra se je v študij zaljubila že, ko ji je o njem samo pripovedoval. Odločila se je impulzivno in domači so jo podprli. Njena odločitev se jim je zdela logična. Brez njih ji ne bi uspelo, meni.

Študij fizičnega teatra je Petra obiskovala dve leti. Bila je edina Slovenka v plesnem centru, vendar zagotovo ne zadnja. Trenutno v Barceloni živi od poučevanja plesa. Lindy hop, solo jazz, sodobni ples ... S prijateljico s fakultete skupaj ustvarjata svojo prvo predstavo fizičnega teatra z naslovom Kje se odbija?, ki bo junija letos doživela premiero v Barceloni, julija prihaja v Slovenijo, avgusta pa bo gostovala v Čikagu. Ponosno pove, da je lani poleti začela še projekt Gibarija, gibalno-plesni festival v obliki delavnic domačih pedagogov, in sicer skupaj s Špelo Koren z Bleda. Poudari, da rada deli znanje, se pa pri tem zaveda svoje odgovornosti.

Kakšno pa je življenje v Barceloni? »Zanimivo, pestro, polno umetnosti, navdiha. Če si iznajdljiv in zagnan, ti delo ne uide. Spoznaš veliko različnih kultur, čeprav si samo v enem mestu. Naučiš se lahko različnih jezikov – jaz sem zelo poglobila znanje angleščine, naučila sem se španščine, trenutno se učim katalonščine.« Pogreša pa prijatelje, nečaka, babičin ričet, dobro gorenjsko vodo in gorski pokljuški zrak; doda, da imajo morje, kar pa tudi odtehta. Pa ljudje? Ti so sproščeni, odprti in iskreni, pravi. »Veliko govorijo, nimajo težav z izražanjem svojih čustev, problemov, življenjskih filozofij. Radi se družijo.«

Razpetost med Barcelono in Slovenijo Petri za zdaj ustreza. Meni, da ji Barcelona lahko še veliko nudi, obenem pa želi prisostvovati pri vzgoji Gorenjcev o plesni kulturi, kulturi fizičnega teatra in uličnega gledališča. Meni, da je na dobri poti, da se ji življenje odvija v pravi smeri, ve pa, da je obenem komaj na začetku.