Odhod iz Beograda
Se še spominjate, kako so slovenski delegati 22. januarja 1990 zapustili 14. kongres ZKJ v Beogradu? Kako je gorenjski rojak Vinko Hafner s palcem žugal Slobodanu Miloševiću, Sonja Lokar pa je potočila tudi nekaj solza …?
Konec ZKJ
Odhod s tistega kongresa pred tridesetimi leti je bil pogumno dejanje in je eden od mejnikov ob slovenski poti v osamosvojitev. Ciril Ribičič: »Moja ideja je bila, da zaradi varnostnih razlogov odidemo na letališče takoj po odhodu iz dvorane, sicer bi nas utegnili prepričevati, naj ostanemo. Varovali so nas tudi agenti Udbe, rekli so, da nas branijo pred ljudstvom, ki bi hotelo obračunati z nami. Stvari so se na srečo razpletle drugače, saj se je moral Milošević ukvarjati z odhodom Hrvatov.« Tudi znotraj ZKS so bili različni pogledi, a so naposled »mladokomunisti« prevladali nad »starokomunisti«. Dr. Božo Repe: »Glede odhoda so bile med vodilnimi delegati razlike, a so se na koncu poenotili. T. i. 'mladokomunisti' so na kongres v resnici gledali izrazito taktično, bilo jim je jasno, da v jugoslovanski politiki in diplomaciji ne bodo mogli več delati kariere, pač pa le še v Sloveniji, kjer pa v novih strankah zanje prav tako ni bilo prostora, zato so hoteli ZKS čim prej otresti jugoslovanstva. Starejša generacija, ki je imela za sabo izkušnjo druge svetovne vojne, je vedela, kakšne bi lahko bile posledice. Tudi jugoslovanski ideji bratstva in enotnosti, za katero so se borili, se ni bilo lahko odreči.« Zgodovinar Repe piše, da je imela Titova Jugoslavija tri varovalne mehanizme, ki so jo držali skupaj. Prvi je bil Tito sam, drugi Partija in tretji JLA. Tito je umrl leta 1980, ZKJ je po 14. kongresu sicer nekaj časa še obstajala, a je z odhodom slovenskih in hrvaških komunistov de facto razpadla. JLA je svojo vlogo zadnjega varovala Jugoslavije izgubila, ko se je po letu 1990 postavila na Miloševićevo velikosrbsko stran. Repe: »Tudi ZDA in velike sile so sledile logiki treh varovalnih mehanizmov. Zato so po Titovi smrti leta 1980 računale, da bosta integracijsko funkcijo opravila ZKJ in JLA, pri čemer naj bi se ZKJ reformiral. ZKJ naj bi sledil podobnemu konceptu, kot se je odvijal v Sovjetski zvezi z glasnostjo in perestrojko, čeprav so bile razmere v Jugoslaviji bistveno drugačne. Po sovjetskem vzoru bi najprej demokratizirali jugoslovansko partijo, kar bi potem odprlo pot demokratizacijskim procesom v družbi, hkrati pa bi to ohranilo enotnost države. Pri tem so močno računali na slovenski ZKS.« Američani so računali, da bi Slovenci s svojim zgledom vplivali na druge jugoslovanske narode. »Wall Street Journal, glavni časopis ameriškega kapitalizma z najvišjo naklado, je septembra 1988 v obširnem članku Slovenijo opisal kot republiko s težnjo po kapitalizmu in demokraciji, v kateri dohodek na glavo prebivalstva presega španskega, nezaposlenost pa je pod Japonsko. Kot je zapisal, je 1,7 milijona Slovencev ustvarilo 'najbogatejšo komunistično zaplato na svetu'. Posebnost Slovenije je tudi, piše časnik, da ljudje zares podpirajo slovensko komunistično partijo, ki se zavzema za odpravo smrtne kazni, za neposredne volitve, nasprotuje zakonu o sovražni propagandi. Milana Kučana je označil za najbolj naprednega komunista na svetu.« Kakorkoli že: slovenski komunisti so z beograjskega kongresa odšli in skupaj z drugimi političnimi silami v Sloveniji nadaljevali pot v osamosvojitev. (Vir: Ana Svenšek, MMC RTV SLO)
Cel Balkan v EU
V zadnjih letih pred 1990 so si nekateri prizadevali, da bi tedanjo državo posodobili, jo naredili gospodarsko bolj učinkovito in politično bolj demokratično. Na 14. kongresu ZKJ se je dokončno pokazalo, da to ne bo mogoče. V naslednjih letih je Jugoslavija razpadla, žal za mnoge od njenih državljanov na zelo okruten način. Zdaj sta dve od njenih šestih republik v EU, štiri pa še ne. So pa tudi te štiri (oziroma pet, če dodamo še Kosovo) od vseh strani obdane z državami članicami EU in najbolje bi bilo, da se nam tudi »kandidatke« čim prej pridružijo. Sicer utegnejo na delu »zahodnega Balkana« prevladati težnje Rusije, Kitajske in Turčije, ki imajo v tem prostoru drugačne interese …
Ljudje kot živali
»Človeška krutost ne pozna meja in potrebnega je ogromno poguma in volje, da bi lahko drugi razumeli, da so tudi živali iz mesa in krvi, da trpijo enako kot mi in si zaslužijo enako mero spoštovanja. Zato nenehno klanje ne bi smelo biti del človeške zabave.« Tako je prepričana Brigitte Bardot (1934), nekdanja diva francoskega filma, zdaj pa aktivistka za boljše ravnanje z živalmi. Lepo od nje, vendar ne pozabimo, da so marsikje na Balkanu še pred četrt stoletja z ljudmi ravnali še slabše kot z živalmi …