Naša podjetja

Strahotno veliko se je spremenilo. Prej smo imeli trg Jugoslavije, sedaj cel svet. Prej smo z neslovenskimi kupci govorili največ srbohrvaščino, danes največ angleško in nemško. Včasih je bilo več težke industrije, danes je vedno več storitvenih dejavnosti. Tudi izobrazbena struktura zaposlenih se je močno spremenila. Danes podjetja ne tarnajo, da je trga premalo, saj imamo na razpolago cel svet. Vedno večji problem je pomanjkanje ustreznih delavcev. In še dodatna težava je – delavci postajajo »čudno zahtevni, celo predrzni« v svojih zahtevah.

Prejšnji teden sem predaval v mednarodnem podjetju. Tuji kapital je že ugotovil, pri nas pa lastniki podjetij, direktorji in vodje z manjšo zamudo sledijo: pravi zaklad in pravo premoženje podjetja so zaposleni. In kako zelo se je v zadnjih letih spremenilo. Še dobrih deset let nazaj je bilo delavcev preveč, danes jih primanjkuje. Še celo več – postavljajo »čudne in predrzne zahteve«, želijo biti upoštevani, spoštovani, želijo biti vodeni kot ljudje, in ne kot ničvredni podrejeni. Celo pričakujejo, da jim bo delodajalec omogočil osebnostno rast, ne samo zdravja na delovnem mestu s košarico sadja. Želijo, da si lastnik, direktor ali vodja vzame čas zanje, da lahko podajo svoje mnenje, želijo biti del ekipe, in nikakor nočejo biti v tiranskem odnosu. Predvsem mladi se niti ne pogajajo, preprosto dajo odpoved. Na vprašanje, kaj ni dobro, odgovorijo, da se ne počutijo dobro, da klima v podjetju ni spodbudna. Svoje znanje (pogosto še brez izkušenj) želijo pokazati. Sicer gredo v drugo podjetje, v tujino ali začnejo razmišljati o lastnem podjetju. Angleščino znajo kot slovenščino, imajo fakultete. Ne dopuščajo nečloveškega ravnanja.

Starejša generacija je bila pripravljena veliko potrpeti. Kar sprejemali smo avtoritarne šefe, se jim uklanjali in prenašali njihove (večkrat osebne) izpade. Mnogokje je še danes tako. Govorimo o trendu, ki se pospešeno dogaja. Starejša generacija je bila prežeta s strahom in smo menili, da je to edini način dela. Mladi se nasmehnejo in rečejo: »Čao, Lojze, lepo se imejte.« V zadnjih tridesetih letih še nismo imeli takšnega pomanjkanja delovne sile.

Zato dragi vodje! Kapo, čast in ponos dol ter stopite do svojih zaposlenih. Vprašajte jih, kaj lahko storite, da se bodo oni bolje počutili v vašem oddelku, v vašem podjetju. Kaj naj firma spremeni, da boste lažje delali, katere nesmiselnosti naj ukinete. Predlagajte krajši delovni čas in delo od doma. Bodite z njimi (iskreno) prijazni. Vsaj malo jih razumite v njihovih osebnih težavah. Ne bodite oholi hlodi v odnosih. Ljudje vam bodo mnogo več naredili, ko se boste začeli zanje iskreno zanimati. Postavite v vašem podjetju na prvo mesto človeka in šele nato kapital.