Spet talec v lastni državi

V spomin petdesetim ustreljenim talcem za Kamnitnikom in štirim partizanom, ki so zgoreli v Veštrskem mlinu, je bila v nedeljo pri spomeniku slovesnost.

Škofja Loka – Slovesnost, ki so jo popestrili s kulturnim programom, sta pripravila Občina Škofja Loka in Združenje borcev za vrednote NOB Škofja Loka. Osrednji govornik slovesnosti Miha Kordiš, poslanec Državnega zbora, je usodni 9. februar leta 1944 opisal z besedami Staneta Pečarja, ki jih je zapisal v Loških razgledih: »Najtemnejši dnevi nacistične okupacije za Škofjo Loko.« Življenje je tedaj izgubilo petdeset sodelavcev narodnoosvobodilne borbe, ki so se jih na slovesnosti spomnili s polaganjem vencev. »Rodoljubov, katerih edini zločin je bil goreč plamen svobode. Okupator se ga je nakanil zamoriti enako kot drugod po takratni Jugoslaviji, z deportacijo, talci in terorjem,« je dejal Kordiš in v nadaljevanju požig partizanske tehnike Veštrski mlin ter štirih partizanov pripisal strahu pred izgubo pozlačenih stolnic, moči in bogastva.

Dotaknil se je tudi stanja sedanjosti po svetu in doma ter ga zaobjel z besedami, da je ljudstvo ponovno talec v lastni državi, država sama pa talec tujih centrov moči. »Proračune nam pišejo v Bruslju, gospodarsko politiko v Berlinu ter zunanjo v Washingtonu,« je poudaril Kordiš in nadaljeval z razmerami doma: »Manj kot tri tisoč ljudi si lasti za sedem milijard nepremičnin. Polovico vsega premoženja si je prigrabila najbogatejša desetina Slovencev. Medtem najrevnejša petina svojo imovino meri v promilih. Starejši čakajo na mesta v domovih, kjer manjka 10 tisoč postelj, mladim manjka enako število neprofitnih stanovanj. Vsak mesec iz kliničnega centra odpustijo tristo ljudi, ki ne morejo nikamor drugam kot naravnost na ulico. Vedno več je mladih brezdomcev, ki si postiljajo na tovornih vagonih Slovenskih železnic. Podhranjeno zdravstvo. 260 tisoč revnih. Prekarnost. Trupla beguncev v Kolpi. Pokojnine.«

Govor je sklenil s pozivom, naj sledimo svetlemu zgledu NOB, ki je svet vrgla iz tečajev in si postavila novega, po meri tistega, ki v družbi vse ustvarja – delovnega človeka.