Potrebe

Naj grem iz hiše v pižami? – 2. del

»Odtrgati se od doma, ki te besede ni bil vreden, saj sva z mamo še zmeraj spali na istem divanu kot v času mojega otroštva, ni bilo kar tako! Kam naj mlado dekle gre, da je ne bodo izkoriščali, ne nazadnje tudi spolno? Marsikaj se je dogajalo med sobodajalci in delavkami …«

Potem je Klementina spoznala ovdovelo gospo v najboljših letih. V novozgrajeni hiši v Rožni Dolini je stanovala skupaj s hčerjo in njeno družino.

»Na stanovanje me je vzela zato, da sem pazila na dva vnuka v njeni odsotnosti. Naloga se mi ni zdela težka, zato sem pristala. Delo sem dobila v trafiki, ki je stala le nekaj sto metrov od te hiše. Kmalu sem spoznala, da ima gospa v dopoldanskem času zmenke z različnimi moškimi. Zmeraj, ko je odhitela iz hiše, je bila čez mero naličena, pokala je od zdravja, kot bi zadela na loteriji. Spomnila sem se mame in njenega obiskovalca, zaradi katerega me je zmeraj nagnala na dvorišče. Naj gospe vdovi očitam, ji rečem, da to, kar počne, ni prav? Obnašala sem, kot da nič ne vem in nič ne vidim.

Malo pred novim letom sva imeli s sodelavko v trafiki inventuro, zato sem se vrnila domov precej pozno. Hiša je bila razsvetljena od vrha do tal in iz vdovinega stanovanja se je slišalo kričanje in zmerjanje. ''Trapa stara, kaj si misliš? Na stara leta se ti je zmešalo! Le kako si lahko pozabila na pokojnega očeta? Tega, da je otroka čuvala tista kmetavzarska candra, ti nikoli ne odpustim …''

Pritiskal je mraz, ni mi preostalo drugega, kot da sem se čim bolj neopazno izmuznila v svojo sobico. Naslednje jutro me je gospa vdova brez usmiljenja postavila pred vrata z obtožbo, da sem ji ukradla iz shrambe salamo in štruco kruha. ''Tudi zato, ker si zgofljala hčerki, moraš oditi,'' je vztrajala. Bolj ko sem ji govorila, da nisem, manj mi je verjela. Bilo je silvestrovo, kje naj najdem streho nad glavo? Tavala sem po Ljubljani in slučajno zašla na Celovško, pred motel, zraven so imeli trolejbusi parkirišče. Vratar me je gledal precej čudno. Kasneje sem izvedela, da so v motelu v glavnem bivali moški. Ob misli, da je menil, da sem kakšna kurba, me še danes stresa mraz.

Na moji strani pa so bili tudi Bog in angeli, ki so me varovali, da sem preživela. Največ hudega so mi storile zavistne, škodoželjne in zamerljive ženske. Na prvi pogled so delovale hinavsko, rade bi mi pomagale in šle na roko, ko pa je napočil trenutek, ko so ugotovile, da bi imele od tega, da bi stopile na moje truplo, kaj koristi, so mi brez milosti zapičile nož v hrbet. Mogoče mi ne boste verjeli, a je res. Ženske, ki je hudobna, se je treba veliko bolj bati kot hudobnega moškega.«

Klementina ve, o čem govori. Ko je napočil čas, da se poroči, si je izbrala moškega – malo starejšega, ki je živel z mamo in njenima dvema sestrama.

»Spoznala sva se v trafiki. Vsako jutro je šel mimo, na sprehod s psom. Potem pa je kupil Zvitorepca in Tovariša, včasih tudi Dnevnik. Zdel se mi je zelo prijazen, čist, imel je lepe, negovane roke. Delal je na sodišču, in ko me je prvič peljal na kavo, mi je o ljudeh, o katerih sem brala v časopisih, pripovedoval zanimive zgodbe. Bom povedala še zanimivo anekdoto. Ko sem še živela z mamo, smo lulanju in kakanju govorili ''scat'' pa ''srat''. Predstavljajte si, v kakšni zadregi sem bila, ko me je v Ljubljani naključni mimoidoči vprašal, ali vem, kam lahko gre na potrebo. Pojma nisem imela, kaj je imel v mislih! Tudi Janko me je na tretji ali četrti kavi vprašal, kako je z mojo ''potrebo''. Postalo mi je zelo nerodno. Takrat sem že vedela, oziroma, mislila sem, da vem, kaj ta ''potreba'' pomeni, zato sem molčala in gledala v mizo. O ''sranju'' in ''scanju'' se mi pa res ni zdelo spodobno razpredati z moškim, ki mi je bil všeč! Počasi pa se je Janko le izjasnil, da ima v mislih spolno potrebo, kar me je sploh šokiralo! Povedala sem mu, da sem še nedolžna, da tako daleč še nikoli nisem šla, nakar sem opazila, da se mu je oddahnilo, saj me je prijel za roko in me povabil na nedeljsko kosilo k sebi domov.

Z mamo in tetama je živel v manjšem stanovanju v bližini Hale Tivoli. Hitro sem ugotovila, da vse tri ženske spijo v eni sobi, Janko pa si je lastil divan, ki je stal v tesni kuhinji, natlačeni s številno kramo, ki tja ni sodila. A takrat sem že mislila, da ga imam rada, da brez njega ne morem živeti, pa sem mižala na obe očesi!

Nekoč so šle vse tri na pogreb, Janko je izkoristil priložnost in me povabil k sebi. Navalil je name, kot bi mu šlo za življenje. Njegova ''potreba'' je bila tako velika, da se mu je izmuznila iz hlač in se brez ''predpriprave'' zarila vame, kar me je strašno zabolelo. Kljub temu sem bila presrečna, saj sem videla, kako zadovoljen je bil! Pripravil mi je sendvič s posebno salamo, predme pa je postavil tudi jogurt Ljubljanskih mlekarn. Ko sem pojedla, me je pospremil do bloka, kjer sem imela najeto sobico pri starejši profesorici.

Jankova potreba pa je žal rodila sadove: zanosila sem! Mislila sem, da me bo kap! Bila sem še zelo mlada, otročja, pojma nisem imela, kaj naj storim. Tudi Janko se je pošteno ustrašil. Vseeno pa je zmogel toliko poguma, da je povedal doma, nakar so me njegove ženske povabile na razgovor. Postavile so en sam pogoj: če bo deček, bom dobrodošla, če bo deklica, lahko grem, kamor hočem. Janko je nekaj ugovarjal, pa mu je mama prisolila takšno klofuto, da se je kar sesedel na stol.

Bila bi krivična, če ne bi povedala, da so v času nosečnosti ženske zame lepo skrbele. Pri njih sem bila na hrani, včasih sem lahko tudi prespala. Janku je bilo sicer prepovedano zadovoljevati ''potrebe'', a sva sem in tja izkoristila priložnost na stopnišču, v parku ali pa za vogalom kakšne hiše. Bilo mi je v zadovoljstvo, da sem mu ustregla, saj sem ga imela rada.

Karmen se je rodila 12. marca. Spomnim se, da je bila jasna, zelo zvezdnata noč, ko je prišel pome rešilni avto. ''Upam, da bo deček!'' mi je s solzami v očeh dejal Janko, ko me je še poslednjič prijel za roko. Žal se mu želja ni uresničila. Nihče od naju ni verjel, da bodo ksantipe izpolnile svojo grožnjo: morala sem oditi od njih! Janko je jokal in jih na kolenih prosil, naj ostanem, a so bile neomajne. Še danes ne vem, zakaj so bile do vnukinje tako sovražne!

''Greva skupaj!'' sem prosila Janka. ''Nekje bova že našla streho nad glavo!'' Zmajal je z glavo. Mama in teti so mu pomenile več kot midve s hčerko.

Vrniti sem se morala nazaj v pekel – k mami. Kaj sem doživljala pri njej, dokler nisem dobila lastnega stanovanja, raje ne povem. Nekoč je naju s hčerko napodila iz stanovanja sredi noči. ''Naj grem kar v pižami?'' sem se zgrozila, ko me je porivala čez prag.

Bridke izkušnje so me utrdile, naredile močno. Sama sem vzgajala hčerko, danes je doktorica znanosti, imam tri vnuke, lepo pokojnino. Slikam, včasih mislim na Janka. Ves čas pa imam na stanovanju kakšnega ptička brez gnezda, ki so ga starši postavili na cesto. V veselje mi je, da lahko pomagam!«

(Konec)