Džamija, prostor miru in molitve

Petkrat na dan, prvič še pred sončnim vzhodom, zadnjič pa po sončnem zahodu, se tudi v Ljubljani iz minareta oglasi pojoči glas muezina, ki vabi k molitvi v novo džamijo. In petkrat na dan muslimani iz Ljubljane, a tudi mnogi z Gorenjskega, prihajajo na molitev na ta sveti kraj, ki ima posebno energijo, ki začara vsakega obiskovalca, vernika in nevernika ...

Z izgradnjo džamije in celotnega Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana so se uresničile sanje številnih slovenskih muslimanov, pridobili sta tudi Ljubljana in Slovenija. Po centru, ki so ga gradili sedem let, nas je prijazno popeljal namestnik muftija, 42-letni Nevzet Porić, magister islamske teologije z Jesenic, ki zdaj že vrsto let z družino živi v Ljubljani. A kot pravi, je še vedno tesno povezan z Gorenjsko, zlasti z Jesenicami, kjer živijo njegovi starši in kjer je nekaj časa kot imam deloval tudi sedanji mufti dr. Nedžad Grabus. Grabus je tudi poučeval Porića pri verouku na Jesenicah, kasneje je bil njegov profesor na Fakulteti islamskih znanosti v Sarajevu. Zadnja leta sta tesna sodelavca in tudi prijatelja, ki imata poseben odnos do Gorenjske. »Mufti mi je pred intervjujem posebej naročil, naj pozdravim vse Gorenjce,« je ob tem dejal Porić.

Muslimanski kulturni center Ljubljana je že na pogled arhitekturna mojstrovina; sestavlja ga šest objektov v beli barvi, narejeni so iz betona, stekla in lesa, obdani pa so z belo železno konstrukcijo. Srce centra je džamija, ki je v obliki kocke, po vzoru kaabe, črne kocke iz Meke. Ob njej samostojno stoji 40 metrov visok minaret, v sklopu centra so še upravni objekt, kjer deluje muftijev urad, izobraževalni objekt z učilnicami, večnamensko dvorano in knjižnico, stanovanjski objekt, kjer bodo bivali imami, restavracija s ponudbo bosanske kulinarike (od burekov, zeljanice, čevapčičev do baklave in bosanske kave). V kleti so parkirišče za 120 vozil, športna dvorana in telovadnica z garderobami.

Džamija sprejme od 1400 do 1500 ljudi; poleti bodo odprli velika vrata in bo molitev mogoče spremljati tudi z dvorišča. Notranji prostor je velik, svetel prostor, nad katerim se pne kupola iz modrega blaga, ki simbolizira nebo oziroma bližino boga. Na tleh je siva molitvena preproga, ki so jo izdelali v Turčiji, vsa ostala oprema je delo slovenskih izvajalcev, ogromno dela je bila opravljenega ročno.

Prostor je zelo enostavno okrašen, na stenah ni nobenih podob ljudi ali živali, temveč zgolj napisi v arabščini. V desnem krogu je napis Allah (Bog), v levem Mohammed, v središču pa verz iz Korana, v katerem je strnjeno muslimansko verovanje. V središču džamije je mihrab, to je niša, obrnjena proti Meki, kjer stoji imam, ko vodi molitev. Ob petkih pa imam vernike nagovori s prižnice, imenovane minber. Moški verniki so v času molitve na sivi preprogi, ženskam pa je namenjena galerija džamije. Ob osrednjem prostoru je tudi umivalnica, kjer verniki pred molitvijo opravijo obredno umivanje.

Kot je dejal Porić, ga zelo veseli, da so odzivi na novi center pozitivni, da ga ljudje doživljajo kot arhitekturni presežek in pridobitev za mesto Ljubljana. Za zdaj je najbolj zaživela prav džamija, prva molitev v njej je potekala sedmega februarja, udeležilo pa se jo je ogromno muslimanov iz vse Slovenije, tudi z Gorenjskega. Center bodo sicer uradno odprli junija, po zaključku ramadana, do takrat pa bodo zaživeli tudi ostali objekti v sklopu centra. Po Porićevih besedah bodo v centru izvajali verske, kulturne, izobraževalne in športne dejavnosti. Uredili bodo tudi sodobno knjižnico z najboljšo zbirko del s področja islamistike.