Agata Pavlovec se v galeriji Pogled predstavlja z Mimobežniki. / Foto: Igor Kavčič

Vsi smo mimobežniki

Galerija Pogled v Kamniku je tokrat v znamenju besede same. Pogled usmerjamo na Mimobežnike in oni morda pogledujejo na nas. Svoja najnovejša dela predstavlja slikarka Agata Pavlovec.

Kamnik – Obiskovalec stoji sredi majhne galerije, ne prav velikega kvadratnega prostora, in se najprej zagleda v tri velika pokončna platna – triptih, ki so slikarki dala naslov razstave in bržkone tudi večini razstavljenih del. Množica pokončnih figur, slokih postav, ki nerazpoznavne stojijo ena ob drugi, nam v misli potiskajo predstave o bitjih z nekega drugega sveta. A niso od drugod, obstajajo tu in zdaj, te groteskne podobe današnjega sveta.

»Ko sem se ozrla nazaj skozi svoje življenje, sem razmišljala o ljudeh, ki so mi veliko pomenili in so odšli, pa o zgolj naključnih srečanjih, ki so zaznamovala določene trenutke in mi ostala v spominu. Zanimivo je z neke razdalje opazovati, kako ljudje prihajamo in odhajamo – smo kot nekakšni nomadi. Hkrati me spremlja tudi aktualno dogajanje v svetu, ko se recimo sprašujem, kako je, če si begunec in moraš, da bi rešil golo življenje, oditi nekam drugam. Kam pravzaprav sploh gremo mi in svet, v katerem živimo?« ob razstavljenih slikah razmišlja slikarka Agata Pavlovec in na vprašanje, mar slike samo opazujemo ali nemara nismo pri tem tudi sami opazovani, dodaja: »Niti sama ne vem natančno, ali so figure obrnjene proč od mene ali me kot neme priče opazujejo na drugih slikah, ki jih zaznamujejo moji sebki. Bistveno je prav to prepletanje, da se kot opazovalec nečesa zavedaš, da ti delajo možgani, ko srečuješ te ljudi, hkrati pa seveda tudi oni gledajo tebe.« Kustosinja razstave in vodja galerije Pogled Saša Bučan je ob tem povedala: »Agata se ozira nazaj, njeni dokumentirani obrazi posameznih oseb, ki so ji križali poti v preteklosti, so zabeleženi v mimobežnikih. To so temne figure, grajene brez vseh osebnih značilnosti, silhuete, ki žarčijo neko trpkost, ki jo ekspresivno močno obarvano ozračje oz. ozadje pošilja v gledalca. Mimobežniki niso le znanci, tj. tisti, ki so se pojavljali in izginjali v avtoričinem življenju, ampak širša podoba družbe, kjer mimohodniki prihajajo od vsepovsod z najrazličnejšimi namerami in potrebami.«

Figure čakajo na dotik

V ospredje tokratne razstave je Pavlovčeva postavila figuro, ki je v njenem slikarstvu sicer vseskozi vzporednica abstrakciji. »Predvsem se ukvarjam tudi z materialom, tako so pri mojem delu pogosto koristne odslužene rjuhe, tokrat sem jih uporabila za kolaže z mojimi portreti. Sicer pa je figura, tudi če ni na sliki, vseskozi prisotna nekje v ateljeju in čaka na nekoliko konkretnejše dotike.«

Drugi del razstave, če bi sploh lahko govorili o dveh delih, saj s središčne pozicije galerije, vrteč se okrog svoje osi, 14 razstavljenih del lahko vedno znova opazujemo od začetka, so kolaži s tako imenovanimi sebki. Povezovalni člen verige med temnimi silhuetami je namreč prav slikarkin avtoportret. »Na raztrgane kose rjuh sem natisnila svoje sebke, jih premazala z lepilom in potem nanašala barvne plasti. Sama sicer rada plešem, blizu sta mi gledališče in igra, zato sem posnela različne izraze obrata. Nekateri sebki so doslikani do te mere, da nimajo več prepoznavnosti,« pojasnjuje umetnica.

»Kolaž njenih lastnih portretov iz različnih obdobij njenega bivanja se zdi kot neka časovnica, ki se pojavlja spet in spet, ki je prvovrstna izjava o zavedanju sprememb v umetničinih najglobljih svetovih pa tudi v tistih zunaj njenega telesa. Kot da bi nam sporočala svoje spoznanje, da vendarle ne zmoremo v celoti nadzirati ne tistega v nas in še manj tistega okrog nas, in svoje vedenje o razkolu med dvema svetovoma: tistim, ki je v njej, in tistim, ki obstaja zunaj nje,« o tem delu razstave še dodaja Bučanova. Po velikosti majhna galerija tokrat nudi veliko pogledov na mimobežne, kar razstavljena dela zagotovo niso.