Pomembna tudi barva jabolk
Tatjana Zupan, vodja sadovnjaka Resje (KGZ Sava Lesce), je na Pirčevih dnevih prejela najvišje sadjarsko priznanje v državi, zlato plaketo Franca Pirca. V pogovoru razkriva, da je največji problem nepovezanost sadjarjev, da je sadje navkljub vsem ujmam lažje pridelati kot prodati, da je za prodajo pomembna tudi barva jabolk (trenutno je v trendu rdeča), da ji je bilo najtežje, ko se je na Resju razširila ognjevka in niso vedeli, ali bodo morali skrčiti celotni nasad ...
Tatjana Zupan ob vseh službenih in družinskih obveznostih najde čas za sprostitev v športu, hribih in petju. Dolga leta je prepevala v Akademskem pevskem zboru France Prešeren v Kranju, že več let se ukvarja s taj či čuanom in s karatejem, največja strast pa so ji hribi. V zgodnjih osemdesetih letih je na leto opravila po več kot petdeset alpinističnih vzponov, po rojstvu otrok se je omejila na uhojene poti. Ko sta z možem Markom v istem letu praznovala petdeset let, sta se v tistem letu povzpela na petdeset dvatisočakov.
Tatjana je že med študijem kmetijstva sadjarsko-vrtnarske usmeritve opravljala obvezno prakso v nasadu Resje, kjer je bil njen mentor priznani sadjar Tine Benedičič. V sadovnjaku se je zaposlila 1986. leta, že triindvajset let ga tudi vodi. Je tudi predsednica dveh društev – Sadjarskega društva Gorenjske vse od ustanovitve leta 1998 in ekološkega sadjarskega društva EKO Topaz.
»Največji problem je v tem, da sadjarji nismo povezani in da na račun tega vsi skupaj nekaj izgubljamo tako pri nabavi kot pri prodaji, celo drug drugemu si konkuriramo. Za razliko od nekaterih drugih dejavnosti smo še malo bolj trmasti in samosvoji, a stvari se premikajo in trg nas bo prisilil k skupnemu nastopanju.«
Kaj vam pomeni priznanje?
Še naprej bi delala enako kot doslej, ne glede na to, ali bi dobila priznanje ali ne, a priznanje je vsekakor potrditev, da delam prav in da drugi to delo in predanost delu opazijo.
V sadjarstvu delate že štiriintrideset let. So bile v tem obdobju velike spremembe?
Sadjarstvo je enako kot druge dejavnosti doživelo velik tehnološki razvoj. Vse manj je delovne sile, vse se avtomatizira. Ko sem prišla na Resje, smo sadje prebirali še na roke, zdaj imamo prebiralne stroje.
Ampak jablano je še vedno treba obrezati na roke ...
Obstajajo že tudi stroji za rez, tudi v našem sadovnjaku smo jih že uporabili, prvič leta 2013. Za strojem je potlej treba še malo popraviti na roke, a olajša delo. Stroj najamemo, letos z njim ne bomo delali, verjetno pa bomo spet prihodnje leto.
Kakšni so trendi v sadjarstvu?
Trendi gredo v smer čim manjše uporabe fitofarmacevtskih sredstev za varstvo pred boleznimi in škodljivci. V nasadu Resje smo bili med prvimi, ki smo začeli z naravi prijazno integrirano pridelavo, nadaljevanje tovrstne pridelave je ekološka pridelava, ki pri nas zdaj obsega že nekaj manj kot 1,5 hektarja nasada od skupno 23,5 hektarja, v prihodnje pa jo bomo še razširili.
Je mogoče pridelati sadje povsem brez »kemije«?
Za tržno pridelavo ne, tudi v ekološki pridelavi uporabljamo kemične pripravke, a takšne, ki so dovoljeni.
Že občutite posledice podnebnih sprememb?
Zdi se mi, da je v zadnjem času toče in spomladanske pozebe več, kot jo je bilo nekdaj, suše pa pri nas niso tako pogoste, ker imamo globoka tla. Za zaščito nasadov proti toči so edina možnost protitočne mreže, del nasada smo že tako zaščitili. Pozebi bi se lahko zoperstavili z oroševanjem nasada, to je sicer zelo uspešen, a drag ukrep, ki si ga pri nas še ne moremo privoščiti.
Koliko so se v zadnjih treh, štirih desetletjih spremenili okusi in želje potrošnikov?
Včasih so bile najbolj iskane kisle sorte, takrat smo imeli v nasadu še veliko jonatana in renete. Potlej je bilo večje povpraševanje po bolj sladkih sortah, zlati po jonagoldu in zlatem delišesu, ki je bil vodilna sorta vse dotlej, dokler ga niso zadrževali v hladilnicah leto in še dlje in so ga potlej dali na trg z neizrazitim okusom. Zdaj se pridelava zlatega delišesa zmanjšuje, na novo ga ne sadijo več. Razvoj se usmerja v bolj odporne sorte, pri nas se je zelo dobro prijel topaz. Veliko je tudi povpraševanje po bolj sočnih sortah, kot je fuji, priljubljena je tudi gala. Zelo pomembna je barva sadja, zdaj so v trendu sorte jablan z rdečimi jabolki, takšna se bolje prodajajo.
Je sadje lažje pridelati ali prodati?
Veliko težje ga je prodati, konkurenca je velika, občutimo vplive globalnega trga, tudi posledice ruskega embarga na uvoz kmetijskih pridelkov in živil iz držav Evropske unije.
Ali potrošnik dobi v trgovini vedno kvalitetno sadje?
Slovenski sadjarji pridelujemo kakovostno sadje, a v trgovinah vse ni vedno kakovostno. Za trgovce je seveda, tako kot tudi za nas, sadjarje, pomembna cena, prav zato je v trgovinah tudi veliko sadja iz tujine, ki je cenovno zelo ugodno.
Kakšno je stanje sadjarstva na Gorenjskem?
Sadjarstvo nekoliko nazaduje. Nekateri so že opustili pridelavo sadja oziroma so jo zato, da bi lažje preživeli, začeli kombinirati s pridelavo drugih pridelkov. Sadjar na južnem Tirolskem lahko preživi s tremi hektarji nasada, pri nas bi težko, a tam je sadjarstvo organizirano drugače. Sadjar odpelje sadje iz sadovnjaka neposredno v hladilnico in zanj dobi od 50 do 70 centov za kilogram, s prodajo pa se ne ukvarja. Pri nas pa se s prodajo pridelka vsak sam trudi, kot ve in zna.
Bodo kmečki travniški sadovnjaki pri nas izginili?
Takšna drevesa so lepa za podobo pokrajine, ampak cilj ne more biti le videz, ampak tudi pridelek. Že zdaj videvam drevesa, ki niso oskrbovana – niso obrezana, obrodijo vsako drugo leto, še bolj me skrbi, kdo jih bo oskrboval v prihodnje. To so visoka drevesa, pri katerih rez ni enostavna, prav tako ne oskrba.
Je tudi ljubiteljskih sadjarjev vse manj? Včasih je bil ob vsaki hiši tudi sadni vrt, zdaj, se mi zdi, dajejo prednost okrasnemu grmičevju ...
To je tudi sprememba delovnega ritma. Danes ljudje prihajajo iz službe kasneje, kot so nekdaj, in imajo manj časa. Tudi za okrasno grmičevje je treba skrbeti, a vzame manj časa kot delo v sadnem vrtu.
Kaj je trenutno glavni problem, ki ga občutite sadjarji?
Največji problem je v tem, da sadjarji nismo povezani in da na račun tega vsi skupaj nekaj izgubljamo tako pri nabavi kot pri prodaji, celo drug drugemu si konkuriramo. Sadjarji smo, za razliko od nekaterih drugih dejavnosti, še malo bolj trmasti in samosvoji, a stvari se premikajo in trg nas bo prisilil k skupnemu nastopanju. Pogrešam tudi kmetijsko politiko, ki bi bila bolj naklonjena sadjarstvu.
Kdaj vam je bilo v Resju najtežje?
Težko je bilo v času ognjevke, to je bilo leta 2003, ko smo morali skrčiti skoraj tri hektarje nasada. Na začetku je bila velika negotovost, stroka ni takoj dala jasnih odgovorov, delali smo po navodilih inšpektorjev, ob tem pa nismo vedeli, koliko nasada bomo še morali skrčiti ali bomo morda morali posekati celotni nasad.
In kaj vas v sadjarstvu najbolj razveseli – dobra letina, kakovostno sadje, kaj drugega?
Delo v sadovnjaku me navkljub vsem težavam še vedno sprošča, dogodki in pojavi, ki »zmotijo« vsakodnevno, ustaljeno delo v sadovnjaku, so mi vedno tudi izziv. Težja, manj prijetna plat zgodbe je boj za zaslužek in za preživetje.
Imate »malo Resje« tudi doma v Kovorju?
Tudi, v sadnem vrtu je približno trideset dreves različnih sadnih vrst in sort. Imamo jablane, češnje, kivi, kaki ...
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Za vašo hčer to vsekakor velja.
Hči Anka je tudi sadjarka in pri svojem delu zelo uživa. Starejši sin je šel bolj po očetovih stopinjah in je geolog, mlajši je računalničar in jezikoslovec.