Lučka Kajfež Bogataj / Foto: Gorazd Kavčič

Ljudje so preveč pasivni

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: »Stvari se bodo premaknile, ko bo dovolj ljudi, ki bodo zahtevali spremembe. Še vedno so izrazito pasivni, me pa boli tudi prelaganje odgovornosti na mlade, ki niso ničesar krivi.«

Priznana klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj prihodnosti že dolgo ne naslavlja več v ednini. Meni, da so vsaj tri: ena je prepričanje, da bo še naprej tako, kot je sedaj, tu sta še prihodnost, ki se je bojimo, in tista, ki bi jo privoščili prihodnjim generacijam. A za boljšo prihodnost se bo treba potruditi in se ne bo zgodila sama po sebi, je v uvodu povedala v nedavnem pogovoru, ki je pod naslovom 'Naše prihodnosti na planetu, ki ne raste' potekal v Mestni knjižnici Kranj. V okviru projekta Znanost na cesti se je s Kajfež Bogatajevo pogovarjal novinar Vala 202 Jan Grilc.

Kot je dejala, se ji zdi idealno, da bi v šolski program uvedli predmet prihodnost ali podnebne spremembe oz. da bi te vsebine vsaj vključili v snov pri drugih predmetih. Večji problem bo po njenem o podnebnih spremembah in drugih okoljskih problemih izobraziti odrasle, nujno bi bilo ozavestiti tudi politike, ki so na tem področju šibki. Kajfež Bogatajeva se tako strinja s filozofom Slavojem Žižkom, da dobiva občutek, da politiki nimajo odgovorov na okoljske probleme, oz. kar je še bolj tragično, da sploh ne vedo dobro, kateri so ključni problemi.

Med poglavitnimi težavami je poudarila naraščanje in neenakost prebivalstva. Današnji življenjski slog spremlja vse večje trošenje in s tem eksponentno naraščanje rabe virov, tudi fosilnih goriv, kar povzroča podnebne spremembe. Kljub obnovljivim virom energije je devetdeset odstotkov svetovne energije še vedno iz fosilnih virov. »Če z naravo pojmujemo vse ekosisteme, ki jih imamo, redkokdo ve, da je šestdeset odstotkov narave dokončno uničene,« je opozorila in dodala, da je to posledica zgrešenega ekonomskega modela.

Po drugi svetovni vojni je nastopil model, ki vse opravičuje v imenu rasti BDP. »Prelomna so bila 70. leta. Šlo je za evtrofikacijo, kar pomeni nekontrolirano prehajanje dušika v jezera in morja. Takrat se je prvič ljudem pred očmi pokazalo, kako nekaj umira. V 80. letih smo problem še poslabšali, v obdobju borih štirideset let pa smo uničili še biodiverziteto,« je pojasnila in opozorila, da se pomikamo vse bližje planetarnim mejam. Znanstveniki iz uglednih svetovnih institucij so že pred dobrim desetletjem določili mejne vrednosti, kar se tiče podnebnih sprememb, tanjšanja ozonske plasti, porušenega cikla dušika in fosforja, izgube biodiverzitete, zakisanja oceanov, pitne vode …, tu sta tudi nalaganje aerosolov v ozračju in kemijsko onesnaževanje.

»Za normalen dan porabimo bistveno več energije kot naši dedje: en gigajoule na dan. Pojemo več mesa, uživamo predelano hrano in jo veliko tudi zavržemo. Naša stanovanja so bistveno večja in bolj ogrevana, nakupovanje in produkcija sta se potrojila, čeprav mnogih stvari niti ne potrebujemo, jih pa hočemo imeti. Problem je tudi obsedenost z mobilnostjo,« je opozorila. Kljub pariškemu podnebnemu sporazumu se količina škodljivih izpustov povečuje, navezala se je tudi na segrevanje sveta in dvigovanje ravni oceanov, česar ne moremo ustaviti.

Lučka Kajfež Bogataj pozdravlja Gibanje mladih za podnebno pravičnost, si pa želi, da bi bilo bolj množično. »Stvari se bodo premaknile, ko bo dovolj ljudi, ki bodo zahtevali spremembe. Še vedno so izrazito pasivni, me pa boli tudi prelaganje odgovornosti na mlade, ki niso ničesar krivi.« Ključen se ji zdi holistični pristop k iskanju rešitev, saj so strokovnjaki z določenega področja (npr. kmetijstvo, turizem, promet …) običajno preozko usmerjeni, da bi lahko podali učinkovite predloge. »Potrebujemo nove, problemsko orientirane organe – tudi na evropski ravni.«

Opaža tudi, kako nemočna je lahko znanost. »Tisti, ki bi morali poslušati, ne poslušajo, zadeva je sistemske narave. Ko se obračamo k posamezniku, da vsak lahko veliko prispeva, ne more, dokler ni to sistemsko urejeno. To manjka na političnem in gospodarskem prizorišču, vendar ljudje neradi slišijo neprijetne stvari, še zlasti če so pozvani k tisti hip skrajno nepriljubljenim dejanjem. Je pa dejstvo, da se to vleče predolgo. Razumeš prvih deset, dvajset let, ko opozarjaš, ampak pri mojih letih pa ne več. Ne glede na to, kdo zmaga na volitvah, ni nič drugače in tudi ne kaj dosti, če greš v Bruselj, Italijo, Avstrijo ali Švico, če hočete. In to boli.«